Karin Sturm: Nekaj globoko v Schumacherju je občudovalo in sovražilo Senno

Prvič sem nanj postala pozorna leta 1988, ko je še dirkal v formuli 3; bil je eden od številnih obetavnih mladih nemških dirkačev. V oči mi je padel zaradi svoje izjemne motiviranosti in osredotočenosti na dirko. Tega takrat pri mladih dirkačih nismo bili vajeni. Bolje sva se spoznala leta 1991, ko se je pridružil formuli 1 – na njegovi prvi dirki. Že tedaj me je šokiral. Ko smo novinarji hoteli govoriti z njim, nas je odpravil, češ da pred dirko nima časa, da ima drugo delo, lahko pa da se z nami pogovarja po dirki. Česa takega od novinca v formuli 1 nismo bili vajeni. Takoj nam je bilo jasno, da iz tega mladeniča še nekaj bo.

Res je, bil je malo poseben. Ni bil vedno najbolj prijazen, kajti na dirkališču je bil dirkač. Samo to, nič več in nič manj. Popolnoma je bil osredotočen na svoje delo, vse drugo je štel samo za motnjo pri delu. Bil je do konca brezkompromisen. Zato je tudi toliko dosegel.

Deloval je res tako. A po letih znanstva z njim sem ugotovila, da je to nekakšna njegova samoobramba. Ni bil vedno dovolj prepričan sam vase. Včasih se je tako znebil vprašanj, ki mu niso dišala. Ali sva se pogovarjala še čem drugem? Žal ne, njegov svet so bile dirke in kasneje družina, o kateri pa ni želel govoriti v javnosti. Torej nam je preostalo dirkanje. Mislim, da drugih stvari ni dovolj dobro razumel pa tudi zanimale ga niso. Michael ni imel širine, ki so jo imeli ali jo imajo nekateri drugi dirkači, recimo Vettel. V bistvu je bil fant iz preprostega okolja; to ga je zaznamovalo za vse življenje, ne glede na vse, kar je dosegel. Znana je zgodba o marmeladi, ki je bila v Nemčiji cenejša in jo je zato vozil v Švico. Pri vsem njegovem denarju mu je bilo to pomembno. K vtisu arogance so včasih veliko prispevali tudi njegovi svetovalci. Kajti Michael je zelo težko priznal, da je naredil napako.

Težko bi ju primerjali. Skupen jima je bil perfekcionizem na dirkah pa želja po uspehu in doseženi naslovi. A nič več kot to. Ayrton je bil človek z veliko karizmo, kot osebnosti sta se zelo razlikovala. Z Ayrtonom je bilo lažje delati; ob tem je seveda treba upoštevati, da je bil takrat drugačen čas. Miselno je bil izredno širok človek, z njim si se lahko pogovarjal prav o vsem. Zaradi uspehov in vsega, kar je delal zunaj dirkališča, ima Ayrton še danes v Braziliji poseben status. Zanj vedo tudi tisti, ki se za dirke ne zanimajo, poznajo ga otroci, ki so bili rojeni po njegovi smrti na dirki v Imoli. Takšnega statusa Michael v Nemčiji verjetno ne bo imel nikoli. Morda tudi zato ne, ker smo Nemci drugačni. Mi naših junakov ne mistificiramo tako kot Brazilci. Ayrton je nad dirkanjem. Michaela pa bomo poznali le v povezavi z dirkanjem. Res pa je, da je takrat, ko se je začel njegov vzpon, formula 1 v Nemčiji dobila obraz – njegov obraz.

Če dobro pomislim, je ena res bila. Ni bila ravno negativna, sem pa ostala brez besed. Nekoč sem mu prinesla nekaj fotografij v podpis. Ljudje so me stalno prosili za njegove avtograme. Na koncu kupčka je bilo še nekaj Ayrtonovih fotografij, saj sem šla nato še po njegove podpise. Ko je Michael zagledal Ayrtonove fotografije, jih je zagrabil in zabrisal po mizi, rekoč, tega mi pa zdaj res ni treba. Obstala sem z odprtimi usti. To se je zgodilo, še preden sta se sprla na dirki v Franciji. Iz Ayrtona si je naredil nekakšnega sovražnika, vse o njem je sovražil. Hkrati mu je bil cilj in vzor. Leta 2000 je po dirki v Monzi, ko je presegel njegov rekord v zmagah, na tiskovni konferenci planil v jok. Tega nismo pričakovali. Od kod zdaj to, smo se spraševali. Teh njegovih solz nisem nikoli razumela. Verjetno pa bi njegova kariera potekala drugače, če bi Ayrton nesrečo v Imoli leta 1994 preživel. Tega se je zavedal tudi sam.

Bila sem presenečena, ko sem izvedela, da je pri vas menda več kot 50 odstotkov tistih, ki spremljajo formulo 1, dejansko njegovih navijačev. Mogoče tiči vzrok za to v tem, da smo vam Nemci blizu, da smo bili v tistem času tako ali drugače zelo povezani, pa tudi v tem, da je tukaj zelo priljubljen Ferrari. Michael in Ferrari sta se očitno združila v celoto, ki je blizu slovenskim ljubiteljem formule 1.

Nikoli nisem dobila kakšne povratne informacije od njega, kar je bil po svoje kompliment. Če mu namreč kaj ni bilo všeč, smo novinarji to takoj dobili pod nos. Torej so moje knjige že morale biti v redu. Glede te zadnje pa lahko povem, da sem se zavedala tega, kar ste omenili. A kritike so prihajale predvsem od rumenega tiska, ki se je zelo dolgo napajal iz njegove smučarske nesreče. Seveda gre za občutljive zadeve, a žal je tako, da smo vsi na trgu. Če jo boste prebrali, boste videli, da je to resna napisana knjiga. Zajema zelo dolgo obdobje in več plati njegovega življenja. Dokončala sem jo v vsega nekaj mesecih, nastajala pa je sproti. Prvo različico sem napisala leta 1993, nato sem jo dolga leta dograjevala. Moj arhiv o Michaelu je zelo obsežen; skoraj 15 let sem se družila z njim vsak konec tedna. Mislim, da sem si lahko ustvarila kar dobro sliko o njem. Res pa je, da mu nisem nikoli poskušala priti preblizu. Vedno sem raje naredila korak nazaj in si pogledala širšo sliko. To je konec koncev naloga novinarja. In seveda govoriti s čim širšim krogom ljudi, saj vsakdo pozna le delček zgodbe o njem.

Pravzaprav po kosih. Najprej nisem niti dobro razumela, kaj se je zgodilo. Nato sem dojela, kako resno je poškodovan. Sledilo je čakanje. Še vedno tli upanje, čeprav moramo biti realisti. Če bi prišlo do kakšnega večjega izboljšanja, bi to družina delila z mediji. Sama zelo dvomim, da si bo kdaj zares opomogel. Dokler je še živ, pa lahko upamo, medicinski čudeži se dogajajo. Michaelova nesreča se me je sicer dotaknila povsem drugače kot smrt Ayrtona Senne. Takrat je bilo v trenutku konec, ta dokončnost me je zelo prizadela. Ayrton je sicer nekoč dejal, da raje umre, kot da bi ostal invalid. Michael pa je nekoč izjavil, da je vse stvar usode in da ga zato nikoli ni bilo strah sesti v dirkalnik. Kakšna ironija: toliko let sediš v dirkalnikih in voziš 300 kilometrov na uro, pa se ne zgodi nič hujšega. Potem pa se pri smučanju usoda tako nesrečno poigra s tabo.

Trenutno mislim, da samo Lewis Hamilton. Ni tako ukalupljen, zna poskrbeti za drugačnost, s svojim hiphopovskim videzom in podobno. Nico Rosberg najbrž ne bi bil dovolj zanimiv za bralce. O Sebastianu Vettlu pa sem že napisala knjigo. Sam je sicer nekoč rekel, da ne vidi nobenega razloga, da bi kdo o njem pisal knjigo. Fernando Alonso je tudi zanimiv človek. A njegova kariera se bliža koncu. Knjigo o njem bi verjetno tudi težko napisala, kajti prebiti se do Fernandovega bistva je tako rekoč nemogoče. Bernieja Ecclestona pa se kar ne bi mogla lotiti. Mislim, da bi bilo enostavneje prevesti kakšno zelo dobro angleško knjigo o njem.