Kar kljub pobudam nekaterih Ljubljančanov že več kot 60 let ni uspelo mestu Ljubljana, je v soboto uspelo mladi čilski umetnici Pilar Quinteros. V prestolnico, natančneje na valove Ljubljanice, je postavila Katedralo svobode, rekonstrukcijo modela za slovenski parlament, ki ga je leta 1947 zasnoval, a nikoli zgradil arhitekt Jože Plečnik. Na lastnoročno izdelanem splavu iz recikliranih plastenk in lesa je v reko spustila iz lepenke oblikovan ter približno dva metra dolg in širok model Katedrale svobode. Nihče ni zares vedel, ali bo mesto idejo ponovno potopilo, tokrat v rečne valove, ali pa jih bo maketa mirno zajahala in se pogumno zlila s povednostjo fasad stare Ljubljane. »Ker prava zgradba nikoli ni imela priložnosti, da bi v Ljubljani našla svoje mesto, se bo zdaj premikala po reki,« je napovedala Quinterosova, ki je stavbo tako naredila premično. In to, na navdušenje Ljubljančanov, ki so bili priča sobotnemu dogodku, uspešno, katedrala je namreč strumno plula.
Obe strani slovenskega kovanca
Resnici na ljubo je bil Plečnikov načrt precej širokopotezen. Parlament naj bi bil postavljen na mesto ljubljanskega gradu, zaradi česar bi morali podreti celotno grajsko poslopje. Ker to ni prišlo v poštev, se je bil pripravljen pogoditi – zgradba z masivno kvadratno kolonado, ki bi obkrožala valjasto dvonadstropno osrednje poslopje, nad njim pa naj bi se dvigala 120 metrov visoka stožičasta kupola, naj stoji v Tivoliju. S tem bi se okrepil vizualni učinek monumentalne osi od ljubljanskega gradu prek Kongresnega trga do največjega ljubljanskega parka, a arhitektov načrt so oblasti iz finančnih, logističnih in slogovnih razlogov zavrnile.
»Stavba menda ni bila v skladu z urbanističnimi načrti. Poleg tega bi bila zelo monumentalna in čas temu ni bil naklonjen, mnogi so namreč v projektu videli provokacijo za jugoslovansko vlado. Kako bi lahko imela majhna Slovenija, takrat del Jugoslavije, tako veliko Katedralo svobode za svoj parlament?« nas dopolni Quinterosova, ki ni imela nikoli v rokah podrobnih Plečnikovih načrtov. Tovrstnih projektov se namreč ne loteva z željo, da bi bil njen model do potankosti enak arhitektovemu, temveč izdela repliko zgradbe, ki je predvsem njena interpretacija arhitektovega originala. Bolj kot sam umetniški potencial Plečnikovega dela jo zanima drug fenomen, in sicer dejstvo, da je stavba predstavljena na slovenskem kovancu za 10 centov, četudi ni bila nikoli zgrajena: »Kako je to sploh mogoče? Zanima me, kaj imajo o tem povedati Ljubljančani.«
Rok trajanja: omejen
Med ustvarjanjem v tujini si venomer želi, da bi o mestu – prav od mimoidočih domačinov – izvedela več, kot ve povprečen turist. »Turisti vedno obiščejo najbolj tipične lokalne znamenitosti, zame pa je izziv, če lahko najdem nekaj, česar v mestu ni,« razlaga svoj umetniški kredo. Plečnikova neuresničena ideja je bila tako zanjo prava priložnost, saj so njeni projekti vedno povezani z urbanističnimi in arhitekturnimi problemi nekega okolja. Njen umetniški razvoj so namreč ključno zaznamovali uničujoči potresi v Čilu. Po potresu leta 2010 se je v obupu lotila rekonstrukcije uničenih zgradb in svoje modele pogumno postavila v bližino muzeja sodobne umetnosti, direktor muzeja pa je prepoznal kakovost koncepta in ji ponudil pravi razstavni prostor v notranjosti institucije.
Od tedaj se umetniškega »popravila«, rekonstrukcije in restavracije uničenih zgradb, vedno loteva z lepenko, lesom, steklenimi vlakni in plastiko, predvsem pa ji veliko pomeni, da ustvarja, reže, lepi in gradi z lastnimi rokami. Tudi to je, kot pravi, povezano z njeno izkušnjo čilske zgodovine. »Veliko truda in časa nam vzame gradnja stavbne dediščine, ki je denimo 40 let pozneje preprosto porušena, ker bi radi politiki na hitro zaslužili z gradnjo novih stanovanjskih zgradb,« se jezi. »Vsa moja dela so povezana s tem občutkom jeze. To je moj mali protest, to je največ, kar lahko naredim. Rada vložim veliko truda v to, da nekaj zgradim, čeprav bo moja konstrukcija stala zgolj kratek čas. Včasih se ljudje jezijo, čemu se trudim za nekaj tako mimobežnega, česar ni mogoče imeti v kakšni umetniški zbirki, jaz pa se smejim. To je zgodba o človeštvu, ki poskuša ves čas graditi nekaj, kar bi trajalo večno, čeprav nič ne bo trajalo večno.«
Svoboda iz kartona
O plovbi Katedrale svobode je umetnica posnela tudi video, ki ga bo mogoče videti na 31. Grafičnem bienalu. Ta bo v organizaciji Mednarodnega grafičnega likovnega centra med 28. avgustom in 3. decembrom potekal v Ljubljani. »Na videu bo vidna vizualna interakcija Katedrale z drugimi okoliškimi zgradbami, saj bo model bliže kameri in bo videti enako velik kot stavbe ob reki,« dodaja Quntersova. »Resnična stavba, ki je bila zgrajena iz trdnih materialov, je zame enako pomembna kot zgradba iz kartona, ki bo trajala samo en dan ali eno uro,« skomigne in šele takrat razumemo, kako postranskega pomena je bilo, ali bo njeni Katedrali svobode tudi dejansko uspelo ostati nad vodo.
Navsezadnje je misel, da je parlament kjer koli na svetu dejanska katedrala svobode, nekoliko paradoksalna. »Očitno je, da bi v Sloveniji tako institucijo potrebovali, vsi jo nujno potrebujemo. A mi je obenem všeč ta pripoved o neobstoječi, utopični zgradbi, ki toliko pove o slovenski kulturni zgodovini,« sklene Pilar Quinteros.