V zaporskem sistemu imajo že dolgo ogromno težav s poslovanjem in financiranjem javnih gospodarskih zavodov (JGZ), ki so delovali v okviru nekaterih zaporov in katerih primarna naloga je bilo zagotavljanje dela obsojencem. Omenjeni zavodi so z minimalnimi vložki države izvajali različne gospodarske dejavnosti, skrbeli za nakup osnovnih sredstev in za plače obsojencev ter »civilnih«, torej zunanjih delavcev, pojasnjujejo na upravi. A sčasoma je bilo delovnih mest za obsojence vse manj, saj so zaradi ekonomske krize JGZ na zunanjem trgu vse težje priskrbeli delo, primerno za zapornike. Poleg tega se je v zadnjih letih precej spremenila tudi struktura obsojencev, saj je med njimi vse več takšnih, ki so težje zaposljivi, denimo odvisnikov, zato za jetnike vse bolj iščejo predvsem enostavnejša dela, ki pa so slabše plačana in niti ne prinašajo dobička.
Dela več kot 500 obsojencev
Ker se je sčasoma pokazalo, da je bil način delovanja in financiranja JGZ neprimeren, so na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij predlagali ustanovitev zgolj enega zavoda, s čimer naj bi se zmanjšalo število samostojnih pravnih oseb, optimiziralo poslovanje in poenostavilo sprejemanje poslovnih odločitev. Do ustanovitve enovitega zavoda je nato prišlo konec lanskega leta, kar je bil po prepričanju generalnega direktorja uprave Jožeta Podržaja korak v pravo smer: »S spremenjenim načinom financiranja, po novem bo namreč plače za 21 zaposlenih civilnih delavcev zagotavljala država, se bo zagotovilo stabilnejše okolje za zaposlovanje zaprtih oseb.« Plačilo za delo obsojencev, ki delajo v okviru JGZ, pa tudi v novem načinu organizacije zagotavljajo javni gospodarski zavodi sami.
Čeprav je od uvedbe sprememb minilo že nekaj mesecev, nam na upravi niso znali pojasniti, ali so na ta način morda uspeli zagotoviti tudi več delovnih mest za obsojence, ker, kot pravijo, od uveljavitve novega organizacijskega modela še ni minilo dovolj časa za tehtno analizo. Številke pa kažejo, da v zaporskem sistemu trenutno dela več kot 500 zaprtih oseb. Največ, in sicer okoli 300, jih dela v zdaj enotnem JGZ in v podjetju, ki deluje v okviru zaporskega zavoda na Dobu. Gre za del nekdanjega Javnega gospodarskega zavoda Pohorje, ki ga je pred letom in pol kupilo nemško podjetje JMW Fire in v katerem 120 obsojencev izdeluje gasilsko opremo. Nemški lastnik tako nadaljuje z industrijsko proizvodnjo, kakršna je na Dobu delovala že pred tem, le da je po nakupu vložil sredstva tako v posodobitev in nakup opreme kot v kadrovske vire, kar je ključni pogoj za uspešno poslovanje, pravijo v upravi zaporov. V okviru JGZ pa zaporniki delajo v različnih dejavnostih, od kovinskopredelovalne proizvodnje in kmetijske dejavnosti do mizarstva, brizganja plastomerov in galvaniziranja.
Nizka storilnost – nizko plačilo
Ker dela za vse obsojence, ki želijo tudi za rešetkami obdržati ali se šele priučiti delovnih navad, ni dovolj, so v upravi v zadnjih letih začeli iskati možnosti za druge oblike dela. Tako je vse več zaprtih, po zadnjih podatkih že okoli 200, vključenih v hišna opravila, v okviru katerih lahko delajo na primer v kuhinji, pralnici, na vrtu ali pri vzdrževalnih delih. Poleg tega nekaj obsojencev odprtega oddelka, okoli deset, dela tudi pri pravnih osebah zunaj zaporskega zavoda, kar pomeni, da vsak dan odhajajo na delo, medtem ko tisti obsojenci, ki prestajajo kazen tako imenovanega vikend zapora, z nastopom kazni sploh ne prekinejo rednega delovnega razmerja.
Dodajmo še, da zaporniki za svoje delo na podlagi posebnega pravilnika prejmejo tudi plačilo, ki pa je precej simbolično. V veliki meri je namreč odvisno od rezultatov dela, pri čemer je treba vedeti, da je storilnost zaprtih oseb precej nižja od delovne uspešnosti običajnih delavcev. Tako so lani zaposleni v javnih gospodarskih zavodih vsak mesec prejeli do največ 156 evrov plačila, tisti, ki so aktivni v okviru hišnih del, do 182 evrov, medtem ko so zaposleni pri zunanjih delodajalcih zaslužili do največ 269 evrov na mesec.
