Literarna teorija bi zanesljivo prepričljivo ovrgla tezo, da zgodbe v pričujoči knjigi dejansko tvorijo roman – vsaka med deseterico je namreč vsebinsko povsem samostojna in zaokrožena pripovedna enota, za nameček napisana v drugačnem žanru in slogu. Avtor svoja romaneskna prizadevanja zreducira na minimum ter do romana pride na nonšalantno preprost, a učinkovit način. Kot prvo, svoj zbir zgodb z naslovom sam razglasi za roman, ki ga pripoveduje pod geslom: »Zgodovina ni to, kar se je zgodilo. Zgodovina je samo to, kar nam povedo zgodovinarji.« Neke vrste zgodovinarske avtoritete tako postanejo pripovedovalci Barnesovih zgodb, ki povedo, kar naj bi nam uradna zgodovina zamolčala ali odpravila z oznako mrtvega rokava spomina. Kot drugo, avtor zgodbe poveže z nadvse obskurnim motivom – lesnim črvom, ki na plano tako ali drugače prileze v vsaki od zgodb. Posebno vlogo pri tem ima uvodna zgodba, neke vrste apologija lesnega črva, v kateri pripadnik te ugledne vrste pove, kako je preživel vesoljni potop z vkrcanjem na Noetovo barko kot slepi potnik. Barnes »romaneskno zgodbo« ohranja živo še z drugimi povezovalnimi motivi: plovili, Noetovo barko (ter njenim mitološkim nahajališčem, goro Ararat), močno vezivo so tudi biblični motivi. Za nos potegne ne le uradno zgodovino, pač pa tudi zgodovino romana.
Če se lesni črvi večino časa zgolj bežno prikazujejo v zgodbah, pa so v središču, bržkone najbolj duhovite, Verske vojne. Tu se znajdejo na zatožni klopi (kot lesni črvi bržkone hkrati tudi v njej), ko jih v 16. stoletju neki goreči verniki obtožijo, da se jim bo zaradi njih podrla cerkev ter jim uprizorijo čisto pravi sodni proces s tožilcem in zagovornikom (ki jih, mimogrede, odlično zagovarja). Zgodba se deloma naslanja na dejansko obstoječi arhiv, ki je ostal za neko drugo podobno bizarno pravdo, in sicer proti podganam, potem ko so prebivalcem neke francoske vasi uničile letino ječmena. V več zgodbah se avtor nasloni na realne dogodke, ki jih nato strogo in brez izjem literarno prepričljivo podvrže fikcijski obdelavi (srečamo kar nekaj literariziranih plovb slavnih ladij: Titanika, St. Louisa, celo Meduzinega splava).
Zgodovina sveta je tista Barnesova knjiga, v kateri avtor prikaže vso širino svojega zgodbarskega in slogovnega arzenala ter izjemen dar osmišljanja posameznega (pravzaprav detajlov) in vezanja v skupno. Nenazadnje z drobnimi domislicami prepriča tudi prevod Valerije Cokan, ki v primeru Barnesove inteligentne angleščine gotovo ni bil najenostavnejši zalogaj. Ob upoštevanju, da avtor razloži tudi, kaj je narobe z nebesi in zakaj je edini pekel tisti zemeljski, je mogoče zaključiti le z ugotovitvijo, da je roman goden za kakšno počitniško plovbo.
