Borut Pahor se je v vlogi predsednika države zadnje mesece poudarjeno posvečal spravi. Tistemu, kar si pod tem pojmom predstavlja on sam, tistemu, kar misli, da bi si morala predstavljati (parlamentarna) politika, in nenazadnje tistemu, kar si misli, da bi si morali predstavljati državljani. Predvsem slovenskega rodu, saj gre po Pahorju za to, da »brat odpusti bratu« (kjer ni drugače označeno, so v narekovajih v nadaljevanju Pahorjeve izjave in sintagme). Datumi v letu teh in onih bolj ali manj okroglih zgodovinskih obletnic so bili več kot priročni za ukvarjanje z »duhovno renesanso« naroda in za zaklinjanje duha skupnosti. Spravljaške štrene se je nekje od marca, aprila letos nabralo toliko, da je Pahor kot prvi državljan in predstavnik države z njo ta mesec (z govorom na spominski slovesnosti v Srebrenici) poskušal oskrbeti tudi Bosno in Hercegovino.
Za Pahorja pozivi k »odpuščanju in spravi« resda niso posebna novost; to počne – in na to je ponosen – že bolj ali manj ves čas svoje politične kariere. Je pa za njegovo spravno dejavnost zadnjih mesecev značilno prepričanje, da Slovenci »po sedemdesetih letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas« za to, »da ne pozabimo, a se pomirimo«, poleg tega pa, da je »sprava tisti duhovni vzgib, ki je za renesanso naše družbe in države vsaj enakega pomena kot gospodarsko in socialno okrevanje«. Sprava ni le »duhovni vzgib«, temveč že kar »duhovna renesansa« sama ter »stanje duha« in »spreminjanje prihodnosti« povrh.
Med vznesenostjo in stvarnostjo
Od kod Pahorju vera, da je »ozračje v Sloveniji danes bolj spravljivo, kot je bilo«, čeprav je »veliko stvari še treba storiti«? Sam med temelji te vere rad omeni sestanek v uradu predsednika države aprila lani, ko sta se menda prvič neposredno pogovarjala predsednik ZZB za vrednote NOB Tit Turnšek in predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik. Ko je Pahor ta sestanek, denimo, omenil na letošnji tribuni na ljubljanski škofijski gimnaziji, ko je kot moderator gostil Sušnika in Mitjo Klavoro (namesto Turnška), ga je namreč predstavil kot »zgodovinskega«. Izvirno uradno sporočilo o omenjenem srečanju je bilo bolj stvarno: »Predsednik republike Borut Pahor je danes ob bližajoči se komemorativni slovesnosti v Grahovem pri Cerknici (postavitev domobranskega obeležja, op. p.) gostil predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tita Turnška in predsednika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika. Pahor je ob nekaterih napovedih v zvezi s slovesnostjo izrazil zaskrbljenost in se zavzel za strpen dialog.«
Slovesnosti v Grahovem so se takrat udeležili tudi številni politiki, predsednik SDS Janez Janša, predsednica NSi Ljudmila Novak, evropski poslanec Lojze Peterle, vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko…, Turnšek pa je nekaj dni kasneje na proslavi obletnice ustanovitve Kozjanskega odreda napovedal, da bo ZZB uporabila vsa pravna in administrativna sredstva, da bi dosegla odstranitev spomenika.
Seveda je Pahor tudi sami tribuni na škofijski gimnaziji pripisal pomen in duh, kakršnega je že nekaj dni kasneje v Rovtah pri Logatcu med mašo in slovesnostjo v spomin na komunistične poboje ob koncu druge svetovne vojne Sušnik kot slavnostni govornik s kritiko spravnih prizadevanj zanikal, ko je dejal, da ne želijo spomenika vsem žrtvam vojn v središču Ljubljane, ampak spomin, in zavrnil spravni kompromis. S tem je predsednik domobranske organizacije vnaprej zavrnil štiri predsednike (države, vlade, državnega zbora in državnega sveta), ki so v drugi polovici letošnjega junija simbolično odprli postavitveni prostor spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam. Spomenika torej, s katerim Slovenija »sledi tradiciji večine evropskih držav« in ki »bo sedanje in prihodnje rodove nagovarjal k miru, sožitju in spravi«.
Bolj posredno se je marca na Poreznu spomeniku vnaprej odrekel tudi Turnšek: »Domobranci so bili del pomožnih policijskih enot SS. Kakšno bi bilo sporočilo mladim generacijam, da namesto da branijo domovino, jo lahko izdajo, potem pa se tako ali tako vsi spravimo. Mi se lahko kvečjemu pomirimo, ampak spravimo se pa ne!«
Živeti z razlikami, ker ni ene resnice
»Sprava,« pravi Pahor, »ne pomeni enega prepričanja, ene resnice o zgodovini, ampak da znamo živeti z razlikami glede preteklosti in skupnim pogledom v prihodnost.« In pri tem opozarja: »Pri spravi morate zelo paziti na to, da so vaša dejanja tako tudi sprejeta pri ljudeh.« Slednje se tudi njemu samemu očitno ne posreči vedno, kajti z nedavno laično blagoslovitvijo oziroma uradno označitvijo odkritja spominske plošče na Karlovici pri Velikih Laščah za »nekaj plemenitega in nekaj dobrega, za nekaj, kar nas dela bolj humane in bolj človeške«, je Pahor sam močno vznemiril duhove renesanse (tudi v Dnevnikovih pismih bralcev). ZZB je namreč obsodila premestitev spominske plošče padlim udeležencem NOB s tamkajšnje šole na skupno obeležje, na katerem je tudi spominska plošča padlim domobrancem.
Pustimo ob strani nenavadno protislovje med tezo, da »ni ene resnice« in da je »treba znati živeti z razlikami« na eni ter Pahorjevim kar malce prehlastnim prizadevanjem, da vse mrtve spravi na en sam spomenik ali obeležje, na drugi strani. Dejstvo je, da bi lahko Pahor svojo vero v »bolj spravljivo« Slovenijo temeljil kvečjemu na nedavni noveli zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Toda to, da je bila sprejeta predvsem v nenačelni koaliciji med največjo vladno stranko in stranko predsednice, ki se redno udeležuje slovesnosti domobranskega društva, tudi zanesljivost tega temelja precej relativizira. Parlamentarne stranke si spravo navzlic Pahorjevim prizadevanjem še vedno predstavljajo (vsaka) po svoje, prav tako kot državljani.
Pač, se zaveda tudi Pahor: »Ni lahko. Težko je.« Kajti »odpuščanje in sprava sta najprej globoka intimna vzgiba« (na nekem drugem mestu je dejal »intimna občutka«), ki »zahtevata veliko poguma in zaupanja«. In čeprav ni »ene resnice o zgodovini« oziroma Pahor sprave ne vidi »tako, da bomo vsi dojemali zgodovino enako«, nas vse skupaj opozarja, da »moramo biti Slovenci na pravi strani zgodovine ob pravem času«. Katera je prava stran v zgodovini, je po opisanem Pahorjevem dojemanju sprave prepuščeno državljanom in strankam, a prav to dokončno zaplete poskuse razumeti njegov spravni aktivizem. »Vsako odlašanje z odpuščanjem in spravo je odlašanje s prihodnostjo,« namreč pravi Pahor. Navigacijsko pomoč za iskanje odgovora na vprašanje, katera je »prava stran zgodovine ob pravem času«, če hkrati ni »ene resnice o zgodovini«, nam je Pahor tako še dolžan.
