Odločilna pogajanja voditeljev držav evrskega območja so se začela v nedeljo, 12. julija, ob 16. uri, končala pa v ponedeljek, 13. julija, okoli 9. ure. Trajala so 17 ur. Grški premier Aleksis Cipras in novi finančni minister Evklid Cakalotos sta izgubila vse, popustiti sta morala na vseh področjih in sprejeti skoraj vse zahteve nemške kanclerke Angele Merkel. Le tako je Grčija lahko ostala v evrskem območju in dobila tretji program pomoči (ki sicer ni majhen).
O tem sprijaznjenju z neizbežnim je 55-letni Cakalotos nekaj dni pozneje govoril v grškem parlamentu: »Sprejel sem odločitev, ki me bo težila vse življenje. Ne vem, ali je prav, kar delamo. Vem pa, da smo v takšni situaciji, da nimamo druge izbire.« Ob izstopu iz evrskega območja, ki so ga bolj ali manj zahtevali nemški finančni minister Wolfgang Schäuble in severne, protestantske evrske države, bi namreč grška humanitarna katastrofa dosegla nove velike razsežnosti, saj bi ob razvrednotenju nadomestka evra (drahme) življenjski standard Grkov, ki se je od leta 2010 že zmanjšal za 30 odstotkov, hitro padel še za novih 30 odstotkov. Kako zares gre, je Cakalotos še enkrat dal vedeti, ko je pred parlamentarno razpravo o sprejetju drugega svežnja zahtevanih ukrepov poslance pozval: »Izjemno pomembno je, da jih spravimo skozi, saj bomo samo tako v petek lahko nadaljevali pogajanja.«
»Brez zmagoslavja« po referendumu
Cakalotos je postal finančni minister dan po referendumu, 5. julija, torej v trenutku, ko sta se Grčija in še prej Cipras prebujala iz evforije ob zmagi. V tem smislu bi lahko razumeli besedi »brez zmagoslavja«, ki so ju novinarji dešifrirali v Cakalotosovi beležki na njegovem prvem sestanku finančnih ministrov evrske skupine. Cipras je sicer pred referendumom mislil, da mu bo neposredna podpora Grkov okrepila pogajalska izhodišča, v resnici pa je okrepila pozicijo tistih Nemcev, ki so se zavzemali za grški izstop iz evra. Cipras je uvidel, da mora to preprečiti in pristati na zahteve upnikov, drugih evrskih držav. Prav tako je moral odstopiti Janis Varufakis, ki kljub pomanjkanju gotovine na bankomatih in zaprtim bankam upnikom ni hotel popuščati. Cakalotos, ki je že od januarja glavni Ciprasov svetovalec v Bruslju, naj bi torej kot novi finančni minister preprečil izstop Grčije iz evrskega območja.
Umirjen, vljuden...
Osebno gledano je videti bolj umirjen in bolj vljuden od Varufakisa. »Celo srečanje evrske skupine finančnih ministrov je pozorno poslušal. Je človek, primeren za vzpostavitev dialoga,« ga je opisal evropski komisar za gospodarstvo Pierre Moscovici. Sicer pa se Cakalotos po svojem političnem prepričanju in idejah ne razlikuje veliko od Varufakisa, drugačen je le njegov slog. »Evklidova moč je v tem, da zna prepričati brez arogance. Je človek s trdnimi prepričanji. In še bolj radikalen kot Varufakis!« pravi Cakalotosov kolega z atenske univerze. Podobno trdi Moscovici: »Varufakis je marksist bolj priložnostno, Cakalotos pa resno in zavzeto.« Najbrž novi finančni minister tudi bolje razume realno situacijo današnje Grčije, ki lahko spodobno preživi samo kot del Evrope, v kateri politični esteblišment – kljub pritiskom Bele hiše in nobelovcev za ekonomijo – ne dovoli, da bi bila radikalna levica uspešna.
Pravzaprav ravno Cakalotos na neki način uteleša grexit, a v povsem drugem pomenu te besede, kot se uporablja zdaj. Gre namreč za Grka, ki je veliko večino svojega življenja preživel v tujini. Rodil se je v Rotterdamu leta 1960, oče je bil inženir, ki je delal za ladjarje v zahodnoevropskih državah. V zelo prestižno osnovno in srednjo šolo je hodil v Londonu, na univerzo pa v Oxfordu. V Grčijo je za stalno prišel šele pri 34 letih. Tako ni presenetljivo, da govori grško z britanskim naglasom, kar se zdi njegovim študentom zelo zabavno.
Radikalni levičar je postal, ko je na Oxfordu študiral politologijo, filozofijo in ekonomijo. Leta 1989 je uspešno zagovarjal doktorat iz ekonomije in nato začel predavati na univerzi Kent. Poročen je s škotsko ekonomistko Heather Gibson, s katero imata tri otroke. Leta 1994 je začel predavati na atenski univerzi, kjer je pozneje podpiral študentske demonstracije. Od vsega začetka je vodilni član Sirize, od leta 2012 poslanec. Čeprav nasprotnik kapitalizma, je znal denar pametno vlagati: vilo si je kupil v bogatem delu Aten.
Krivično ravnanje z grškimi partizani
V grško politiko se je Cakalotos aktivno vključil tudi zato, ker je bil ogorčen zaradi krivičnega ravnanja z grškimi partizani po drugi svetovni vojni. »Mi smo edini narod v Evropi, kjer so bili člani odporniškega gibanja obravnavani kot parije, medtem ko so tisti, ki so kolaborirali z Nemci, imeli privilegije,« je dejal junija v intervjuju za The Guardian. Kot je znano, je bil za grške levičarje usoden predvsem sporazum med Churchillom in Stalinom oktobra 1944, po katerem je kljub premoči komunističnih partizanov Grčija postala del britanske interesne sfere. Tako Stalin ni podprl komunistov med državljansko vojno 1946–49. Podpirala jih je samo Titova Jugoslavija, a le do leta 1948, ko se je grška KP v sporu med Stalinom in Titom postavila na Stalinovo stran. In medtem ko se je leta 1945 končalo preganjanje kolaboracionistov, so nekdanjim grškim partizanom aretacije grozile še vse do leta 1974, kolaboranti pa so do tega leta dobivali pravico do državne pokojnine.
Nekateri v tem vidijo zgodovinske vzporednice. Če so bile zahodne sile po vojni v Grčiji pripravljene dopuščati kakršno koli krivico, le da bi zajezile komunizem, so zdaj, če odmislimo ZDA, v pogajanjih z Grki podobno brutalne zato, da bi preprečile uspeh radikalne levice. V svoji zadnji knjigi (Talilni lonec odpora: Grčija, evrsko območje in svetovno gospodarstvo, 2013) želi Cakalotos revolucionirati Evropo od znotraj s skupno fronto sorodnih strank, ki bi se skupaj uprle neoliberalnim pravilom iz Bruslja. Seveda bi bila to v Španiji Podemos, na Irskem pa Sinn Fein, ki je Cakalotosa kot predavatelja marca povabil v Dublin.
Odkar je Cakalotos 6. julija postal finančni minister, je moral svoja levičarska stališča postaviti v oklepaj. Moral se je prilagoditi novi, pragmatični usmeritvi grške vlade. Francoski finančni minister Michel Sapin mu je ob prvem srečanju 7. julija dejal: »V Evklidovi geometriji se dve vzporedni ravni črti nikoli ne srečata, toda sam upam, da se bosta grška in evropska linija združili.« Cakalotos mu je odgovoril: »Prepričan sem, da bomo našli rešitev, saj živimo v neevklidskem svetu, kjer se lahko stakneta tudi vzporedni ravni črti.«
Zdaj gre najbrž za to, da nemška črta upogiba grško...