»Nenavadno bi bilo le, če Hrvati ne bi poskušali prisluškovati in če Sova ne bi zbirala informacij. Nerodno pa je, da so oni nas ujeli s 'spuščenimi hlačami',« o zapletu s prisluškovanjem slovenskemu sodniku na arbitražnem sodišču Jerneju Sekolcu in zastopnici Slovenije Simoni Drenik pravi eden izmed naših sogovornikov iz obveščevalnih vrst.
Odgovornost politike
Na Hrvaškem imajo namreč podobno obveščevalno zakonodajo kot pri nas, kar pomeni, da lahko spremljajo mednarodne zveze. Če sta bila bodisi Sekolec ali pa Drenikova v času prisluškovanja na Hrvaškem, je takšno prisluškovanje v skladu z obveščevalno zakonodajo Hrvaške. Nič nelegalnega ne bi bilo niti, če je bil eden izmed njiju kjer koli v tujini in je komunikacija hkrati potekala prek katerega izmed hrvaških komunikacijskih vozlišč, kar je v svetovni komunikacijski mreži, ki je digitalizirana, povsem mogoče. Če sta se v hrvaške prisluhe ujela, ko sta bila oba v Sloveniji (kar bi bilo sicer težko izvedljivo), pa bi to pomenilo, da so Hrvati šli prek zakona – seveda slovenskega.
Nekdanji direktor Sove (v Janševi in Pahorjevi vladi) Andrej Rupnik ob tem opozarja predvsem na pomanjkljivo samozaščitno ravnanje, ki v slovenski politiki žal ni izjema. »S prstom bodo sedaj kazali na Sovo, toda tam ne morejo nikogar prisiliti, da bi se obnašal samozaščitno. Tovrstno ravnanje se pričakuje predvsem od vlade, ki mora poskrbeti, da samozaščitno deluje sama in tudi drugi pomembni akterji,« razlaga Rupnik, ki se prav tako strinja, da bi morala oba vpletena v pogovore s tovrstno vsebino uporabljati varne, šifrirane linije.
Orodja so, a jih očitno niso uporabljali
Sova je že v času priprav na predsedovanje EU nakupila ustrezen, napreden strežnik in šifrirne terminale za govorno komuniciranje ljudi na pomembnih položajih, vsa oprema pa je bila EU in Nato varnostno certificirana. Toda že v času Janševe vlade sta se varnostnih protokolov držala predvsem premier Janez Janša in notranji minister Dragutin Mate, v Pahorjevi vladi pa je bilo samozaščitno ravnanje (še) slabše, pri čemer je pri ignoriranju informacijsko-telekomunikacijske varnosti menda prednjačil prav tedanji premier.
V pripravah na arbitražo so po naših podatkih v Sovi dodatno pripravili projekt za zaščiteno komuniciranje in delo s tako imenovanimi neumnimi terminali. Gre za način komuniciranja, pri katerem je računalnik zgolj prazno orodje, na katerem ni niti operacijskega sistema niti uporabniških programov, delo na njem in šifrirana komunikacija prek njega s strežnikom pa lahko potekata zgolj s pomočjo zunanjega močno kriptiranega mikromedija v obliki USB-ključa. Vse bolj jasno je, da Sekolec in Drenikova nista izkoristila nobene od navedenih možnosti zaščite, čeprav naj bi morala biti vsaj Drenikova zaradi svojih izkušenj seznanjena z nevarnostmi.
