Amy Winehouse je svoje življenje končala pred štirimi leti v starosti 27 let in tako pristala v zloglasnem klubu 27, katerega člani so številni veliki glasbeniki iz drugih obdobij.
Veliki jazzovski vzornici Sarah Vaughan in Dinah Washington
Angleško pevko so našli mrtvo neko julijsko soboto popoldne na njenem domu v Londonu. Obdukcija je pokazala, da je šlo za zastrupitev z alkoholom. Amy je za časa svojega življenja izdala dva samostojna studijska albuma – Frank (2003) in Back to Black (2006). Slednji je bil nagrajen s petimi grammyji. Z glasbo se je začela ukvarjati v mladosti, ko si je kitaro izposojala pri svojem bratu Alexu. Pri štirinajstih si je kupila svojo, leto dni pozneje pa je že skladala pesmi. Pot jo je vodila do National Youth Jazz Orchestra, kjer je julija 2000 postala osrednja vokalistka. Jazz je imela še posebno rada, med svoje največje vplive je vedno štela pevki Sarah Vaughan in Dinah Washington. Amyjin takratni najboljši prijatelj soul pevec Tyler James je njene demo posnetke leta 2002 očitno poslal na pravi naslov, saj so se ji nato začela odpirati številna vrata.
Trikrat ne odvajanju
Lahko rečemo, da Amy ni bilo treba umreti, da bi postala velika. Bila je velika že prej. Ironično je v prvi osebi prepevala hit Rehab, kjer jo skušajo strpati na kliniko za odvajanje od odvisnosti, ona pa jih zavrača z ne, ne, ne. Ko je stala na odru z Rolling Stonesi in Mickom Jaggerjem odpela duet Ain't Too Proud To Beg, je slednji izjavil, da je Amy na dobri poti, da konča, kot je končal tudi njegov pokojni sobendaš Brian. In ravno to se je zgodilo. Celo v istem letu starosti. In tako kot Brian je bila tudi Amy v svojih zadnjih mesecih življenja precej šibka, njeni nastopi pa so bili porazni. Recimo eden zadnjih v Beogradu, katerega posnetek zadete Amy je obkrožil svet. Del krivde gre zagotovo pripisati tudi njenemu menedžmentu, ki jo je – ne glede na stanje, v katerem je bila – večer za večerom spuščal na oder. Ko pa je umrla, so se oglasili vsi tisti, ki bi ji morda lahko še pravočasno pomagali. A tudi to je rokenrol. Tudi takšen se prodaja ali se prodaja še bolje. In Amy ni bila kos neusmiljenemu tempu sodobne glasbene industrije. Zato pa je poslušalcem zapustila kup zvočnih posnetkov, ki so postali stalnica na radijskih postajah in so se za vedno zapisali v zgodovino.
Pesmi predstavljajo hrbtenico filma
Dokumentarec, preprosto naslovljen Amy, je kritike navdušil že na filmskem festivalu v Cannesu. Dodana vrednost filma, od katerega se je pevkina družina odločno distancirala, so doslej neznani posnetki iz zasebnih arhivov, nikoli slišane pesmi in številni intervjuji, pričevanja prijateljev in glasbenih kolegov. Režiser filma Asif Kapadia je o svoji stvaritvi povedal, da gre za film o osebi, ki hoče biti ljubljena, o ženski, ki ljubezen potrebuje, a je ne dobi vedno: »Že zgodaj sem vedel, da bodo pesmi ključne – da bodo predstavljale hrbtenico filma. Ob branju besedil nam je prišlo na misel, da bi naredili nekakšno različico bollywoodskega filma, v kateri bi zgodbo pripovedovali s pomočjo pesmi. Nihče se ni zavedal, kako pomembno in osebno je bilo njeno pisanje. Odgovor je bil ves čas pred nami, a preprosto nismo prisluhnili dovolj pozorno. Naš cilj je bil odkriti pomen za besedami,« pravi režiser, ki ni novinec v svetu biografskih pripovedi. Pred petimi leti je recimo posnel dokumentarec Senna o brazilskem prvaku formule ena Ayrtonu Senni, za katerega je med drugim prejel dve nagradi bafta. Postal je najuspešnejši britanski dokumentarec vseh časov. In nobenega dvoma ni, da bo film o Amy Winehouse tekmoval v istem razredu.
