Zato se je smiselno vprašati, kaj je vzrok za dva tako različna obraza: drugačen spored (na prvem koncertu se je predstavil v obeh Chopinovih klavirskih koncertih, torej z glasbo, pri kateri je iz virtuoznih odvodov treba izluščiti skrajno občutljivo in krhko notranjo vsebino, medtem ko je na recitalu interpretiral Schuberta in Čajkovskega, skladatelja, ki nista bila tako ozko zvezana samo klavirski poetiki in tehniki) ali dejstvo, da je pianist na prvem koncertu sodeloval z našimi filharmoniki, na drugem pa je koncertno celoto odmerjal povsem sam.
Ob obeh Chopinovih klavirskih koncertih, kar je najbrž treba razumeti kot poseben izkaz pianistove kondicije, se mi je ves čas motala po glavi predvsem ena beseda: korektno. Luganski je koncerta preigraval korektno, kar pomeni, da so bili virtuozni deli zaigrani brez vidnejših naporov in čisto, da je bil ton ves čas primerno zaobljen in nikoli robat, da je ponudil osnovne muzikalne nastavke, da pa so bili ti tako standardizirani in nekako povoženi, da to nikakor ni uspelo prebuditi dvojno obremenjene Chopinove tvarine: najprej gre seveda za milijonkrat preigrano literaturo, drugič pa seveda ni mogoče preslišati, da je Chopinov koncert z izjemo klavirskega parta po svoji oblikovni in orkestrski zasnovi slabotno delo. Kar pomeni, da so interpreti pred pomembnima nalogama: dirigent mora skušati odrešiti neroden in neopredeljen orkestrski stavek, pianist pa najti svojo lastno edinstveno interpretacijsko pot. Kakšnih posebnih naporov v obe nalogi glasbeniki v ponedeljek niso vložili. Zasnova koncerta, ki sta ga razgibala še MendelssohnovaUvertura k Snu kresne noči in MoniuszkovaMazurka iz opere Halka, je bila sicer smiselno zasnovana, a po eteričnih akordih pihal so hitre »vilinske« figure v godalih vendarle razkrile, da bi bilo mogoče še več napora vložiti v mehkobno prefinjenost, sploh pa je preveč grobo zaropotal prestop v forte. Moniuszkova mazurka pa je razkrila predvsem to, da si je opera poljskega skladatelja nacionalno slavo bržkone pridobila s čim drugim kot z dodelanostjo glasbenega stavka.
Na torkovem recitalu pa se je zdel Luganski povsem drug. Že uvodna Schubertova scherza sta navdušila s prav posebnim pianistovim dotikom, z nekakšno bežno vzvalovanostjo in nežnim rubatiranjem, s tipično schubertovsko razpetostjo med klasicistično preprostostjo in romantičnim pogledom onkraj preproste motorike. Podoben pristop je zaznamoval nato tudi interpretacijo Schubertove Sonate v c-molu, kjer je podobno pel v počasnem stavku in oblikoval prav posebno razigranost v finalu, sam pa bi si sicer želel še več odločnih kontrastov in skrajnosti, a tu je na dan vendarle pokukala očitna pianistova osrednja lastnost: korektnost. Drugi del recitala je bil v znamenju Čajkovskega. V treh miniaturah iz Letnih časov je Luganski znal razkriti tako poetično noto kot tudi prikrite salonske momente, medtem ko je največ napora namenil manj znani skladateljevi klavirski sonati. Zanimivo je, da ta diha na nekakšna simfonična pljuča: prinaša grandiozne akordske poteze, a se takoj brez pravega prehoda pretrga v bolj lirični odsek, medtem ko je kakšen segment dela tudi nekoliko melodično nenavdahnjen. Zdi se mi, da je Luganski v skladbi skušal odkriti več, kot je v njej zares zapisano, in tako ob koncu večera paradoksalno ob slabi skladbi dokazal, da je dober pianist.