Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Vse je tako videti, da so se v Vojniku vdali v usodo, saj menijo, da se turisti v tem kraju praviloma na ustavljajo. Izvidnik iz Gane je menil drugače, saj »kraj ponuja naravno in kulturno dediščino, ki jemlje dih in bi turistom morala biti zanimiva«. Za omenjeni primer lahko ponudimo dve razlagi. Najprej to, da je lahko prav vsak kraj v Sloveniji (glede na njeno velikost in predvsem naravno ter kulturno različnost) tudi turistično zanimiv in vabljiv, če… Za ta »če« bo preteklo še veliko vode v naših rekah! In drugič, da bi se morali sejalci turističnih društev in TIC zamisliti, s katerih njiv poganjajo boljše kali. Obisk izvidnika iz Gane v Vojniku me je navdušil zaradi nekaterih podrobnosti, ki so lahko šolski primeri turističnega razmišljanja v Sloveniji. Najprej slaba izkušnja z zaprtostjo informacijskega središča, a na drugi strani vloge, ki so jih »odigrali« prijazni domačini. In te vloge so bile več kot odlične. Na primer gostu so ponudili razgledno točko! Marsikdo bo rekel, češ kaj pa je to posebnega. Seveda za slovensko turistično nerazmišljanje morda zares nič posebnega, a z vidika gosta iz daljne afriške dežele nekaj izjemnega. Zares se postavlja vprašanje, kdaj bomo v Sloveniji začeli prodajati tudi razglede. Seveda z zgodbami, pripovedmi in še kakšno vzporedno ponudbo. Tudi to, da gostu pokažeš starodavne hraste nad krajem, moram izpostaviti kot izjemno inovativno turistično dejanje, ki pa za zdaj še ne bo deležno kakšnega državnega turističnega priznanja. Ta so namenjena »originalnim« inovacijam, ki so le projekcija nekaterih svetovnih posebnosti. Naslednja posebnost tokratne izvidnice je povezana s kulinarično ponudbo in obiskom ganskega izvidnika na turistični kmetiji. Obiskal jih je sicer več, a omejil se bom na komentiranje obiska pri Slemenškovih. To, da so kulinarično usmerjeni le na skupine, je morda slabša stran njihove ponudbe, kar je tudi v nasprotju s pravilnim razumevanjem turistične dejavnosti kmetij. Večkrat sem že zapisal, da si bomo morali goste za turistično usmerjene kmetije šele vzgojiti, kar ne velja toliko za tuje, ampak predvsem za goste iz Slovenije. Najbolj me je pri prebiranju zapisa o obisku kmetije Slemenšek navdušilo, da so gostu iz Gane ponudili jed, ki so jo na dan njegovega obiska pripravili tudi za družinske člane. To je bil golaž z makaroni in ganski izvidnik je izjavil, da sta z naključnim vodnikom »jedla bolj lokalno kot v kateri koli restavraciji, hrano, ki se je tisti dan znašla na krožnikih prave lokalne družine«. Zares sem navdušen nad to izkušnjo in vse čestitke, da jim na kmetiji niso postregli z značilnimi jedmi (nekaterih) turističnih kmetij, kot so zrezki, kalamari, pice ipd. Turizem na kmetijah je posebna vrsta turizma z vsemi njegovimi vsebinskimi sestavinami, med katerimi je tudi kulinarična ponudba. Seveda so bile izkušnje tudi na drugih dveh kmetijah, ki ju je gost iz Gane obiskal, nadvse pozitivne in so tudi vzorčni primeri, kako naj bi v prihodnje potekal razvoj tega turističnega segmenta. Na kmetiji Župnek je gost navdušeno opazoval domače živali, torej nobenega živalskega vrta, muzeja in ne vem kakšne dodatne vsebine, ampak preprosto živali, ki sooblikujejo življenje na kmetiji skupaj z njihovimi prebivalci. Obisk v Sorževem mlinu ni bil zame nobeno presenečenje, saj ga zelo dobro, in to v izrazito pozitivnem smislu, poznam že nekaj desetletij. Presenečenje bi bilo le, če tega mlina gostu iz Gane ne bi pokazali.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
»Območja občine so usmerjena pretežno v kmetijsko in turistično dejavnost,« je zapisano na strani občine Vojnik. Ampak sodeč po stanju na terenu vam ne verjamem, da imate s turizmom resne namene. Najprej, spremenite spletno stran, naj ne bo več v okviru občine, ampak samostojna. Drugič, TIC je prvo ogledalo kraja, njegova osebna izkaznica. In slabo je, če turist naleti na zaprta vrata. Očitno so postali zaprti TIC-i, sploh v manjših krajih, slovenska turistična folklora, še posebej ob koncih tedna. Spoštovani gospodje z občine Vojnik, kdaj pa vi hodite na lepše? Sodeč po birokratskem urniku vašega TIC sklepam, da v službenem času…
Navdušuje kosilo v »tipični slovenski piceriji«. Zanimivo: do danes namreč nisem bila poučena, da smo Slovenci narod, ki je izumil pico… Naš kulinarični domet v manjših krajih očitno ne seže dlje od pice, kebaba in mešanega mesa na žaru. Spoštovani gostinci, malo lokalnega pridiha in prosim, ne podcenjujte našega okusa.
Turizem ne more in ne sme biti odvisen od dobre volje in gostoljubnosti domačinov. Super vlogo so odigrali v tem primeru, toda to še ne opere neprofesionalne organiziranosti vojniškega turizma. Ne moremo se iti tako hude domačnosti.
Kolo je poleg hoje najcenejši način, kako na destinaciji zapeljati turista. Zato ne razumem nezmožnosti najema kolesa. Sploh ob ponudbi jahanja, balonarstva, jadralnega padalstva, bazena…
Odgovornim za turizem svetujem krizni sestanek; vaša destinacija preveč obeta in si zato ne zasluži takšne domačnosti, kot jo je doživel naš izvidnik. Zastavite si jasne cilje, kaj želite ponujati in kakšne goste hočete. Turizem je vaš adut prihodnosti, samo ozrite se čez lastni prag.
Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat
Primer spletnega nastopa turistične destinacije Vojnik je eden tistih, kjer spletni nastop žal zaostaja za realno turistično ponudbo destinacije. Turistična ponudba je na spletni strani sicer prisotna, a navigacijske in predstavitvene rešitve v spletnem okolju žal ne delujejo najbolje. Primer takšne neposrečene rešitve je na primer neposreden prenos vsebin, vsaj sklepam tako, iz sicer očitno preglednega in dopadljivega kataloga. A kaj, ko večina turistov vsebine zaradi nepregledne navigacije v levem stolpcu spletnega mesta spregleda, ker so vsebine na nelogičnem mestu. Poleg tega sicer poetična in zanimiva poimenovanja, kakršna so Utrip naših krajev, Športni trenutki, Naša ponudba, Raznolikost in Drugačen dan, ki so objavljena v rubriki Dobrodošlica raznolikosti, premalo jasno pozicionirajo bistveno, torej turizem. Zato bi bilo bolje, da bi turistično ponudbo umestili v zgornji meni, med glavne rubrike, in s tem uporabnikom bistveno olajšali navigacijo po turistični ponudbi. Na ravni interaktivnosti in predstavnih možnosti pa gre v primeru Vojnika za preveč statično predstavitev, s premalo aktivnimi povezavami, opisi, multimedijsko podporo, ki bi krepili položaj turistične ponudbe te destinacije. Vse to se da hitro popraviti, ker sta jedro vsebin in turistična ponudba kar precej jasna, a vse skupaj bo treba »zapakirati« in upravljati v bolj sodobnem pristopu k spletni prisotnosti in e-trženju turistične ponudbe. E-trženje je namreč za destinacije, kakršen je Vojnik, odlična priložnost, saj omogoča nišno in ciljno komuniciranje ter pospeševanje prodaje. Dobro je, da je turistična predstavitev podprta tudi s storitvami Mojaobcina, kar daje spletnemu nastopu več informacijske vrednosti. V splošnem: precej nejasna strategija spletnega nastopa, ki upošteva premalo sodobnih trendov turističnega e-poslovanja, hkrati pa velika priložnost.
Vito Avguštin, Dnevnik
Tale izvidnica se mi zdi sicer nekoliko »sumljiva« – menim, da so v nekem trenutku našega izvidnika razkrinkali in je šlo najbrž nekaj nenavadne prijaznosti na račun tega, da so želeli narediti kar najboljši vtis v okviru Dnevnikove poletne turistične izvidnice. Najbrž bi bilo v resnici težko spregledati turista v Vojniku in okolici, še posebej angleško govorečega Erika. S samo prijaznostjo seveda ni nič narobe, pa tudi sicer že nekaj časa ugotavljamo, da so v manjših krajih, kjer se vsi poznajo, ljudje velikokrat bolj odprti in vsak trenutek pripravljeni pomagati komur koli, ki je »zašel« k njim. Tale opredelitev »zašel« je prva nerazumljivost, ki se kot vzorec ponavlja: v večini krajev, ki niso ravno razvpiti in oblegani s turisti, se tamkajšnjim prebivalcem zdi nenavadno, da jih želi kdo obiskati, da si želi ogledati njihov kraj, kulturne in naravne znamenitosti… Ta nerazumljivost mogoče pomeni pomanjkanje samozavesti, dvome pa navadno odpihnejo pohvale tujcev. Zaradi te pretirane skromnosti do vsega, kar je naše in kar nas obdaja, smo tudi premalokrat drzni v ponudbi, pa bi morali biti – na uradni spletni strani občine namreč med drugim piše: »Območja občine so usmerjena pretežno v kmetijsko in turistično dejavnost, razvija pa se tudi obrtna in poslovna dejavnost. Strategija razvoja občine je usmerjena še v razvoj podeželja in z njim povezano turistično dejavnost.« Že Erik je prepoznal izjemno okolje, ki kar vabi h kolesarjenju, a manjka ponudba koles. Kulinarična ponudba je glede na jasno izraženo strategijo razvoja občine izrazito premalo prisotna, pa naprej – če mislijo resno zastaviti delo, je eden prvih pogojev drugačen urnik dela v informacijskem centru… Kar veliko dela jih čaka, toliko pa spet ne, saj ne gre za enega od krajev, kjer morajo začeti graditi vse od začetka, ampak gre za kraj, ki ima veliko zanimivega, pa morajo to najprej dodobra odkriti tisti, ki bi morali te zanimivosti predstavljati in razkazovati drugim.
