Naj najprej povem, da je že ena sama smrtna žrtev prometne nesreče preveč. Spodbudno dejstvo je, da se stanje izboljšuje in da to lahko opazimo tudi kot povsem običajni prometni udeleženci. Pomembno pa je, da še naprej uresničujemo »vizijo nič«, da si torej prizadevamo, da na naših cestah ne bo nihče več umrl, saj je to edini dostojni cilj. Navsezadnje – ni ravno najbolj prijazno načrtovati, koliko ljudi manj bomo »pobili« v prometu, mar ne? Zavedati se moramo, da vsaka smrtna žrtev pomeni veliko več kot le nesmiselno izgubo življenja. Konec je nekega upanja, ostanejo ranjeni, prizadeta je celotna družba.
Kako si razlagate dejstvo, da je prometna varnost v vsega nekaj mesecih padla na tako nizko raven?Dejavnike in vzroke za upad prometne varnosti v tako kratkem obdobju je težko stvarno oceniti. Lahko gre preprosto za posledico naključnega spleta okoliščin, lahko pa je v ozadju kakšen sistematičen dejavnik, od počitnic, vročine, zastojev, turistov do stanja cest, raznih ukrepov in podobno.
Promet je zapletena zadeva, je zato tako težko uresničiti »vizijo nič«?Morda res, a zadeve se ne bodo uredile same od sebe. V prometu se prepletajo mnogi dejavniki. Ko se zgodi prometna nesreča, sploh hujša, se navadno osredotočimo le na posamezni, najbolj izstopajoči dejavnik, recimo na alkohol, hitrost, mladost ali starost voznika. Zanemarimo pa splet okoliščin in številnih dejavnikov, ki so se iztekli v trk. Izboljševanja prometne varnosti se lotevamo premalo sistematično, pogosto le po delih. To je morda lažje, a je tudi manj učinkovito. Ne nazadnje je pomembna tudi razvojna vizija Slovenije, nasploh in v prometu.
Moramo spremeniti tudi človeka, voznika?To je preozek pogled, ki je začel prevladovati potem, ko se je izpelo golo tehnično ukrepanje iz začetnega obdobja cestnega prometa. Človek naj bi bil glavni krivec za trke – to kažejo vse uradne in raziskovalne statistike. Logičen sklep je torej: spremenimo človeka. Ampak ni tako enostavno. Če bi vpeljali merila, kot veljajo na primer za pilote, bi bilo res veliko manj trkov, a bilo bi tudi veliko manj voznikov. Letalske nesreče se dogajajo zaradi človeškega dejavnika, vpeljujejo pa dodatne, tehnične oziroma varovalne ukrepe. Ravno zato, ker gre za celovit sistem. Naj to ponazorim s primerom. Na začetku uvajanja sistema ABS v avtomobile so v Münchnu naredili raziskavo med taksisti. Pokazalo se je, da so tisti s sistemom ABS vozili bolj tvegano kot tisti brez njega. Zanašali so se namreč na boljša vozila. Prometno dogajanje moramo razumeti, sicer bo naše ukrepanje podobno slepemu poskušanju. Lahko bi seveda vožnjo popolnoma vzeli vozniku iz rok in programirali računalnik, da bi nas varno pripeljal iz kraja A v kraj B. Bojim pa se, da večina voznikov tega ne bi sprejela, saj jim je upravljanje vozila v užitek.
Ko so v prometne nesreče vpleteni tovornjaki, se te praviloma končajo s smrtnimi žrtvami. Vozniki tovornjakov v povprečju povzročijo tudi zelo veliko nesreč. Kje je odpovedala slovenska država na tem področju?Trk s težjim vozilom se praviloma konča zelo hudo za udeležence v lažjem vozilu. Najboljša rešitev bi bila gotovo preusmeritev tovornega prometa na železnico, kar pa zahteva gradnjo ustrezne infrastrukture in sprejem predpisov. V vmesnem času lahko veliko dosežemo z dobrim nadzorom, uveljavljanjem predpisov ter spoštovanjem delovne in prometne zakonodaje, na primer pri preprečevanju vožnje utrujenih voznikov, medsebojnega prehitevanja tovornjakov, preobremenjenih tovornjakov. Tudi pri usposabljanju vseh kategorij voznikov je še premalo narejenega.
Kaj pa lahko izboljšamo na samih cestah?Obstajajo tako imenovani aksiomi varne ceste. Ta mora vozniku omogočiti dovolj časa za ukrepanje in varno vidno polje, slediti mora logiki voznikovega zaznavanja. Cesta mora biti samorazumljiva, ustrezati mora voznikovim pričakovanjem. V to smer gredo raziskave in ukrepi v več evropskih državah, na primer na Nizozemskem. Voznik ni nedejaven opazovalec ceste, na njej se znajde skupaj s svojimi pričakovanji. Načrtovalci cest morajo misliti na to, kako promet vidi voznik. In upoštevati je treba različne kategorije voznikov. Zavedati se moramo, na primer, da bo na cestah vse več starejših voznikov. Ti so počasnejši, vedejo se drugače kot mlajši vozniki pa tudi ranljivejši so.
Kakor koli obračamo – vozniki so tisti, ki kršijo pravila in s tem ogrožajo sebe in druge...Seveda. Žal v prometu ne obstajajo samo prometni motivi, varna vožnja iz enega kraja v drugega, ampak še obilica neprometnih, kot so uživanje v hitrosti, prehitevanje za vsako ceno, izkazovanje vozniških spretnosti, na vse se lahko naveže še alkohol. Na tem področju nas čaka še veliko preventivnega dela. Sodobni promet presega naše biološke zmogljivosti. Človek je prilagojen za hitrosti od 5 do 10 kilometrov na uro, ne pa za desetkrat višje hitrosti. Zato mora biti dogajanje na cesti čim bolj predvidljivo, zato vozimo po desni, omejujemo hitrost... Zanimivo je, da so v ZDA ugotovili, da je tam, kjer je več kriminala, tudi več kršitev prometnih predpisov. Sklep naj si naredi bralec sam.
Ali Slovenci v čem izstopamo? Kaj je tisto, kar nas dela »nevarne« voznike?Neki prometni psiholog je nekoč zapisal, da ljudje vozijo tako, kot živijo. Hotel je povedati, da tam, kjer so ljudje obzirni do drugih, kjer se medsebojno upoštevajo, se tako vedejo tudi v prometu. Družbene razmere se preslikavajo v promet. Usposabljanje mora zajeti tudi kontekst in cilje vožnje ter življenjske cilje in spretnosti, recimo zavedanje odnosa med osebnimi težnjami in vozniško spretnostjo, zavedanje tveganj itd. To je tudi del vozniške kulture, ki je v prometno razvitejših državah na višji ravni.
Smo na cestah preveč agresivni?Agresivnost je predvsem stvar meril. Kar v neki družbi velja za agresivno, v drugi lahko velja za povsem normalno. V raziskavi Sartre so Švedi menili, da je pri njih več agresivnosti na cesti kot v državah, kjer je je dejansko več. Imeli so pač strožja merila. Pri nas se srečujemo tudi z agresivnostjo, usmerjeno vase, kar se kaže v samomorih, tudi tistih v prometu. Poznamo še situacijsko agresivnost, ki nastopi takrat, ko nam je neko vedenje preprečeno ali oteženo. Povod zanjo so zastoji na cesti, obvozi... Tudi nezadovoljstvo in jeza zaradi splošnih razmer v družbi se lahko preslikata v agresivno vozniško vedenje. Agresivnost na cesti je resna ovira za prometno varnost, njeno preprečevanje pa je povezano z družino, šolo in družbo nasploh.
Koliko lahko k prometni varnosti prispevajo kazni?Zakonodajalci se zelo radi lotevajo kazni, ki se jim v prometu za zdaj še ne moremo izogniti. A na dolgi rok je preprečevanje učinkovitejše. V preprečevanje pa sodi vse od vzgoje in usposabljanja do oblikovanja čim varnejših cest. Pomembno je tudi, da so kazni smiselno odmerjene. Voznik mora razumeti, zakaj je bil kaznovan, ne pa da je prepričan, da je država spet le zbirala denar. Nesmiselne omejitve kršimo, na to se navadimo in potem kršimo še tisto, česar res ne bi smeli.
Lahko realno pričakujemo, da se bodo razmere na cestah izboljševale? Ostajate optimist?Obupati seveda ne smemo. Razmere za zdaj to upanje podpirajo. Agencija za varnost v prometu, na primer, postaja vse učinkovitejša. Ne ukvarja se več predvsem sama s seboj, ampak dela tisto, kar je njena naloga. Počasi gremo naprej k »viziji nič«. Ne smemo pa si zatiskati oči, da je delo »skoraj končano«. Ravno obrnjeno je res. Promet je del življenja, del naše družbe, in če bodo krize še naprej pritiskale na nas, se lahko trendi tudi obrnejo. Dostojna država postavlja v ospredje blagostanje svojih prebivalcev in ne dobičkov multinacionalk. Žal EU ne gre v to smer.
