Veliko časa je minilo od tedaj. Distopija je postala utopija in tako sta se tudi disfunkcionalna brata Jim in William Reid – po slabem desetletju hibernacije – vrnila k preverjenemu trendu preigravanja izbranega albuma v celoti. O neki širši ambiciji je težko govoriti, prej imamo opraviti s p(r)odajanjem boljše preteklosti, kar pa je v njunem primeru še nekako razumljivo. Iz sebe namreč nikdar nista delala pop karikature ali posiljevala z nečim po naročilu drugih (še najmanj glasbene industrije, do katere sta vedno gojila prezir), temveč sta v brezmadežno ocenjenem albumu poiskala še nekaj prezrtih psihedeličnih sedimentov in shoegazerskega adrenalina. V marsičem je program Psychocandy namreč mnogo bolj prepričljiv od posameznih izbranih vinjet, s katerimi The Jesus and Mary Chain zapolnijo celovečerni program. Poslušalci se seveda ne branijo slišati: April Skies, Blues From a Gun, Some Candy Talking, Head On, Reverence…, vendar je uvodni sklop po slišanem zgolj »mašilo« ali dokaj zadržana oblika ogrevanja tistemu, kar sledi. Že z uvodno skladbo albuma Just Like Honey zgodba dobi prave obrise in dinamiko, ki nagovorijo potisnjene emocije in premaknejo telo. Skladbe niso izgubile nič svoje privlačnosti, skozi filtre osemdesetih še vedno posedujejo ves svoj melodični spekter v vrtincu psihedeličnega hrupa. The Jesus and Mary Chain pri tem ne potrebujejo zunanje stimulacije, temveč se notranja napetost in nestalen odnos med njimi odražata navzven. Resda se je njihova komunikativnost s publiko v vsem tem času celo nekoliko razrahljala, vendar je v ospredju še vedno – tudi za ceno napake in vnovičnega začetka – absolutna posvečenost izvedbi kot minimalistični pop simfoniji. Izhodišče albuma/koncerta je seveda podrejeno polnemu zvoku kitar in epskim harmonijam, ki so prišle do izraza v obeh nespornih vrhuncih večera: The Living End in Something Wrong; prvi prispeli oboževalci in naključni mimoidoči pa so imeli enkratno priložnost doživeti že šolsko uro dolg koncert v obliki »soundchecka,« kjer so JAMC – ne samo se obnašali, kot da je tudi to del nastopa , temveč iz približno tridesetglave množice sprejemali glasbene želje. Ja, časi se res spreminjajo.
The Jesus and Mary Chain so ohranili vse idiome, prek katerih so se zapisali v večnost pop glasbe. Tudi tokratna turneja ne gradi, še manj pa razbija iluzije. V vsakem trenutku je mogoče opaziti in mestoma tudi začutiti fanatično privrženost osnovnim pravilom klasične pop pesmi in njene poznejše popolne razgradnje. Morda njihova glasba na trenutke res deluje monotono, vendar je takšen občutek skrajno varljiv. Pravi občutki se skrivajo za kuliso, tam, kjer biva temen, a še vedno prijeten prostor. Tako kot »candy«.