Poleg ljubezni do vina in druženja so Kraševke, Vipavke, Istranke in Brike s kulinarično-vinskim večerom na Bevkovem trgu hotele sporočiti troje. »Eno sporočilo je dobrodelno, s katerim podpiramo porodnišnico v Šempetru pri Gorici, ki letos praznuje petdesetletnico delovanja. Drugo sporočilo je namenjeno poslancem, državnemu zboru in nenazadnje državi, naj vendar nekaj storijo, da bi nam olajšali delo z dokumenti. Kot tretje pozivamo, da se primorski produkti in pridelki pojavljajo v vseh slovenskih trgovinah,« pravi Petra Rutar, vodja novogoriške vinoteke Solum in glavna organizatorka prireditve.
Namesto na njivi – za računalnikom
Za začetek bi jim država lahko ponudila brezplačen najem davčnih blagajn, so prepričane vinarke, saj se morajo z dokumentacijo ukvarjati kar polovico časa. »Včasih sedeš k računalniku z namenom, da boš dokument uredil zelo hitro, potem pa ti vzame nekaj ur in se jeziš, ker te zunaj čaka delo. Živimo od kmetovanja, za vse smo sami, tako v vinogradu kot v kleti in pri dokumentih. Glede na to, da imajo vse naše podatke na razpolago, ne le davčne številke, imajo celo letalske fotografije, bi birokracijo lahko poenostavili,« je prepričana Laura Bordon s posestva Vina Montis&Eko Lura.
Kljub temu vinarke v kmetovanju kot gospodarski panogi vidijo prihodnost. Prepričane so, da tako kot sta z vinskimi posestvi postali znani Francija in Italija, lahko postane prepoznavna tudi Slovenija. Zavedajo se, da je v kmetovanje, poleg tradicije, vloženega veliko dela in da gre za posel, ki se obrestuje na dolgi rok. Vrata na tuje trge se vse bolj odpirajo.
»Konkretno izvažamo v ZDA, na Finsko in Nizozemsko. Američani želijo avtohtona vina, o kakšnih chardonnayih ali sauvignonih nočejo niti slišati. Zanima jih samo teran, vitovska grganja in penine rosé iz terana. Iščejo vina, ki jih ni mogoče dobiti drugod po svetu,« razlaga Marica Štoka s kraškega posestva Štoka.
Med Istro in Šrilanko
Da je avtohtonost danes dober posel, ve tudi Tatjana Butul z Domačije Butul iz Manžana, ki šesto leto zapored kmetijsko in kulinarično povezuje Slovenijo s Šrilanko. Če smo Slovenci ponosni na oljčno olje, ki ga na Šrilanki radi postrežejo k ribam skupaj z zeliščno soljo iz sečoveljskih solin, se oni lahko pohvalijo s kokosovim oljem, ki ima ravno tako blagodejne učinke na telo.
»Njihova tradicija je izredno močna in se prenaša iz roda v rod. Že majhni otroci vedo, za kaj se katera rastlina uporablja oziroma za kaj je dobra. Ravno tako je bilo pri nas včasih, vendar mislim, da se je z globalizacijo malce izgubilo. Povezujemo in poskušamo na enak način povedati ljudem, da je vsaka država poglavje zase, da je treba ceniti tisto, kar imamo doma in ohranjati, da ne gre v pozabo,« se zavzema Butulova, ki je nosilka omizja slow food, katerega namen je promoviranje lokalne in sezonske hrane ter zaščita starih receptov in starih semen.
»Ne moremo decembra dati na mizo jagod, če vemo, kdaj zorijo. Ne moremo dati na mizo paradižnika, če zori poleti. Prav tako ne divjih špargljev, ki pokukajo iz zemlje marca in aprila. Decembra imamo kakije. Če se držimo načel narave, če jo opazujemo in za to skrbimo, je življenje zelo preprosto,« pravi Butulova.
V Tatjaninem kovčku je zato malo oblek, kadar gre na pot, in veliko dobrot. Predvsem marmelade iz fig, kakijev in češenj, ki jih na Šrilanki nimajo. Ne manjka oljčno olje niti sečoveljska sol z rožmarinom in baziliko, ki se uvršča med najboljše na svetu, ob Indijskem oceanu pa jo postrežejo k ribam. Na Šrilanko so izvozili tolminski sir, kraški pršut, vina in zeliščne čaje, ki jih Šrilančani obožujejo, saj sami pridelujejo le prave čaje.
Domov Butulova prinaša sveže sadje, čeprav ga je treba hitro pojesti, pa klinčke, ingver, kurkumo, muškatni orešček in cimet. »Doma si ne moremo predstavljati jabolčnega zavitka brez cimeta, ki je izredno zdrav. Na Šrilanki ga uživajo s palminim medom. Žlička medu in žlička cimeta je priznano ajurvedsko zdravilo pri sladkorni bolezni in povišanem holesterolu,« sklene Butulova.