Janez Korošin (1935) je eden starejših v tej združbi ustvarjalcev, ki je zlasti v herojskem obdobju v 70. letih dosegala uspehe na mednarodnih natečajih in razstavah. V Cankarjevem domu je do 23. avgusta na ogled njegova retrospektivna razstava, ki zaobjema nabor fotografij, nastalih v preteklih 45 letih.
Četudi fotografira že od zgodnjih 50. let, se Korošinovo zares plodno obdobje začne konec 60. let v omenjenem fotoklubu, iz katerega so izšli številni pomembni fotografi. »Med sedmerico, ki je dosegla FIAP-ov naziv mojster fotografije, smo bili Joco Žnidaršič, Marjan Smerke, Tone Stojko, Tihomir Pinter, Jendo Štoviček, Oskar Karel Dolenc in jaz,« se spominja Korošin, ki za razliko od nekaterih drugih nikdar ni postal poklicni fotograf. Zaradi redne službe in posledične nezmožnosti daljših potovanj se je raje osredotočil na neposredno okolico, ki jo dokumentira z izjemno vizualno pronicljivostjo. Med njegovimi najudarnejšimi motivi so podobe ulice in beleženje sprememb v okolju. Običajno dela intuitivno, kot lovec podob brez vnaprej določenega koncepta. Ta se često izkristalizira kasneje, v procesu izbora in soočanja podob.
Korošina zanima zlasti družbeno obrobje in beleži osamljene in pozabljene starce, neprilagojence in pijance ter povsem naključne brezimne ljudi. Na ulico se podaja še zlasti ob javnih proslavah, saj lahko takrat, kot pravi, najbolj nemoteno opazuje in fotografira: »Vrsto let sem beležil praznovanje prvega maja na Rožniku in konjske dirke v Stožicah.« Pa vendar se nikdar ne osredotoča na sama slavja, ampak portretira ljudi, ki se jih udeležujejo. Fotografija z naslovom Praznik zmage (1973) prikazuje hrbte vojakov v postroju, ki s čeladami in na puškah nataknjenimi bajoneti predstavljajo zloveščo univerzalno podobo militantnega stroja brez jasnih prostorsko-časovnih označevalcev. Mnoga dela predstavljajo trk starega in novega, na primer ljubljanske kmete in novogradnje, ki so v 70. letih zarezale v nekdaj ruralna območja in ustvarile nova urbana jedra. Svojo strast do ulične fotografije pa je gojil in razvijal tudi kasneje. Pred nekaj leti je ustvaril izjemno barvno serijo grafitov z Metelkove, vendar ta ni vključena v pričujočo razstavo, ki temelji na črno-beli fotografiji ostrih kontrastov in mrakobnega vzdušja. Kustos razstave Damir Globočnik namreč Korošina označi kot predstavnika tako imenovanega črnega realizma, nanašajoč se tako na formalno obravnavo medija kot na motivno naravnanost.
Morda je najočitnejša skupna poteza Korošinovih del obsesivno beleženje minevanja in izginjanja. Številne fotografije prikazujejo ljudi, stvari in utrip, ki so nepovratno izginili, najsi gre za pravoslavno pokopališče v Kordunu ali ostanke jeseniške železarne. Četudi danes mnogi 70. in 80. leta dojemajo nostalgično, kot obdobje razraščajoče nove (množične) kulture in modernizacije, so Korošinove fotografije temačne in osredotočene na tiste ostanke starega in polrazpadlega, ki kljubujejo novemu redu. Njegova Ljunbljana ni tisto najlepše mesto in Slovenija ni tista najlepša dežela, ki ju lahko turisti občudujejo na razglednicah, ampak sta le motiva, ki odražata surovi naturalistični pogled na nenehno spreminjajoče se okolje s skritimi družbenimi brezni.