Priprave so bile razmeroma dolge, a začele so se točno: v torek ob šestih popoldne se je sredi do takrat opustele ljubljanske tržnice, le nekaj korakov od Vodnikovega spomenika, polagoma oblikovala skromna ceremonija. »Lahko počakate s fotografiranjem, dokler se do konca ne oblečem?« je ob plastičnem smetnjaku na kolesih, predelanem v priročen voziček za rekvizite, zbrane z robato vljudnostjo poprosil glavni govornik na prireditvi Andrej Rozman - Roza, medtem ko je lezel v svečano opravo kenguruja (torej »nekakšnega guruja«) Zaničniške verske skupnosti. Slovesnost, ki se je imela zgoditi, je bila posvečena, kot je kmalu pojasnil, »razglasitvi postavitvenega prostora spomenika utemeljiteljem slovenskega naroda«. Omenjeni pomnik naj bi krasila podoba Antona Tomaža Linharta.
Obeležba velikanov naroda
Spomnimo, Andrej Rozman - Roza je pred leti ustanovil Zaničniško versko skupnost, ki temelji na prepričanju, da brez slovenskega jezika ne bi bilo slovenske države; vanjo je povabil vse tiste, ki verjamejo, da je možno uvesti ničto stopnja davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Vse od takrat Roza s priložnostnimi performativnimi dogodki, tako imenovanimi zaničniškimi odmaševanji, opominja na ta še nedoseženi cilj, a tudi na nekatera izbrana poglavja slovenske kulturne zgodovine, s čimer na svojstveno duhovit način »promovira« skrb za jezikovno dediščino.
Datum torkovega obreda ni bil izbran naključno – minilo je namreč natanko 220 let od smrti Antona Tomaža Linharta, zgodovinarja in šolnika, ki pa je morda najbolj znan kot avtor prvih komedij v slovenskem jeziku (Županova Micka in Matiček se ženi), sicer prirejenih po tujih besedilih. In prav Linhartu kot »prvemu utemeljitelju slovenskega naroda v naši moderni zgodovini« gre po prepričanju Roze čast, da s svojo figuro zastopa narodne velikane, ki jim bo spomenik posvečen. »Človek, ki je poleg prvih dveh slovenskih komedij napisal tudi prvo sodobno slovensko zgodovino, v Ljubljani še danes nima spomenika, pa čeprav ni bil nekdo, ki bi si želel anonimnosti,« poudari Roza. »To želimo popraviti: spomenik bo v prihodnosti stal na prostoru, kjer je vse do potresa stala licejska zgradba, v kateri je Linhart tudi živel, deloval in umrl.«
Figura živo srebrne barve
Prostor za spomenik je torej določen, čeprav je Roza rahlo ironično obdelal še nekaj možnih lokacij. In četudi je do izdelave in postavitve kipa bržkone še dolga pot (na slovesnosti je bodoči spomenik zastopalo obeležje kiparja Marka Kovačiča), je njegova oblika že domišljena. »Linhartov spomenik bo stal na stebru brez zaščitne ograje in tako, da bo čim manj oviral obiskovalce tržnice,« napoveduje pobudnik. »Bo živo srebrne barve in v enakih proporcih kot bližnji Vodnikov spomenik, na podstavku pa bodo v višini oči mimoidočih verzi iz veseloigre Ta veseli dan ali Matiček se ženi: 'Zdaj zapojmo, zdaj vukajmo, eden drugmu ogen dajmo!'«
Z vprašanjem uresničljivosti svoje zamisli se Roza ne ukvarja pretirano. »Podobno kot je država začutila potrebo po postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn, smo mi začutili potrebo po postavitvi spomenika Linhartu oziroma utemeljiteljem naroda.« Linhartu se bo jeseni poklonil tudi s predstavo ATL 220 ali Neznani Linhart, »dramo o prvi slovenski komediji in boju slovenščine za svoj prostor v Linhartovem srcu«, ki jo bo zrežiral v koprodukciji Rozinteatra in Cankarjevega doma (premiera bo, seveda, v Linhartovi dvorani), za zdaj simbolno umestitev Linhartovega spomina v prostor pa je na koncu pospremila krajša glasbena točka, pri kateri je pevki Višnji Fičor in organistu Goranu Završniku s popevanjem zgoraj omenjenih verzov pritegnilo tudi nekaj deset zaničnikov.