Zanj evro ni ekonomski konstrukt, so slišali povabljenci 17. maja 2012 v veliki dvorani aachenskega mestnega sveta. Ne, evro je politični projekt, je nadaljeval govornik: »Mislim in vem, da tudi on misli tako, da je evro mirovna politika z drugimi sredstvi v nemirnih in negotovih časih. Zato se moramo varovati tistih, ki imajo s hitrimi predlogi in hitrimi zamislimi vedno pri roki trdne in gotove koncepte, kaj in kako bi bilo treba narediti. Grčija ven, drugi noter, pavza Grčiji, Nemčija je plačnik Evrope, edina razumna na svetu – vse to drži le deloma. Ti, ki bi radi vodili Evropo s trdnimi idejami, bodo Evropo pokončali (neprevedljiva besedna igra: fixe und fertige Ideen – fix und fertig machen), ker ne pazijo na dostojanstvo drugih ljudi v drugih državah.«
Govornik: Jean-Claude Juncker.
Slavljenec: Wolfgang Schäuble, dobitnik Karlove evropske nagrade mesta Aachen za, kot piše v uradni obrazložitvi, »prispevek pri evropski integraciji in stabilizaciji denarne unije«.
Pičla tri leta so naokrog in ni izključeno, da se, kajpak zgolj neuradno, takratni vodja evrske skupine in današnji predsednik evropske komisije ne strinja več sam s seboj. Če se Jean-Claude sploh še spomni svojih vznesenih besed o prijatelju Wolfgangu. Pičla tri leta so bila naokrog, odkar je Schäuble pred kakšnim mesecem dni ob podelitvi nekega drugega, manjšega priznanja, tokrat za »zasluge pri združitvi Nemčije in Evrope v miru in svobodi«, poslušal svojega finskega ministrskega kolega Alexandra Stubba. Da ga navdihuje že vso kariero, je med drugim dejal Finec, ki se ga oprijema dvomljivi shylockovski sloves, in da je pisal svojo diplomsko nalogo iz nekega davnega Schäublovega gradiva o evropski integraciji.
Mož dolžnosti in lojalnosti
Schäuble je ob tem, so zabeležili očividci, sijal in se muzal. Kar se ne zgodi prav pogosto. Toda z nasmehom je javno opravil tudi s svojim tiskovnim predstavnikom. Dogodek, po katerem je tiskovni predstavnik nemškega finančnega ministrstva leta 2010 odstopil, je še danes mogoče videti na spletu. Schäubla, ki z nasmeškom sporoči novinarjem, da prelaga tiskovno konferenco za dvajset minut, ker novinarji še niso dobili pisnega gradiva, in potem pred vključenimi kamerami in mikrofoni nadre svojega sodelavca. Zgodba je takrat močno odmevala, kajti to je bila ena res zelo redkih priložnosti, ko je več kot zgolj izkušeni politik (Schäuble je v nemško nacionalno politiko vstopil leta 1972 kot poslanec bundestaga) v javnosti izgubil živce.
Z današnje perspektive pa je politično bolj ali manj obrobni dogodek izpred petih let videti tudi kot izbruh ne najbolj pohvalne značajske lastnosti – maščevalnosti. Kajti v Schäublovem obnašanju zadnjih nekaj mesecev, še zlasti pa zadnjih tednov, mnogi vidijo prav maščevalnost, neusmiljeno povračilo za domnevno neizpolnjene dolžnosti in obljube. Enkrat pač tiskovnega predstavnika, drugič Janisa Varufakisa in grške vlade. Schäuble, nedvomno mož dolžnosti in lojalnosti, dolgoletni kronski princ Helmuta Kohla, tega, da nekdo bodisi nehote bodisi zaradi objektivnih okoliščin ne izpolni dolžnosti in obljube, preprosto ne razume. Kar nekako razkriva tudi s svojimi gestami, mimiko, intonacijo glasu in obrazom. Kdor se spomni Maksa Furijana, dežurnega upodobljevalca nemških častnikov v jugoslovanskih partizanskih filmih, bo še toliko lažje razumel, zakaj je v Grčiji danes na plakatih to Schäuble.
Minister neusmiljeni. Tako ga je prejšnji konec tedna v naslovu imenoval tednik Spiegel in pri tem Schaüblov predlog za »začasni« grexit pripisal tudi z grškim referendumom ranjeni nečimrnosti. Ali je pri tem šlo za blef oziroma navidezno grožnjo, katere edini namen je bil Aleksisa Ciprasa prisiliti k skorajda brezpogojni predaji, ali za povsem resno grožnjo, ni povsem gotovo. Ena ali druga možnost razkrivata, kako zelo je pravniku z doktoratom pravzaprav vseeno za evropske pogodbe.
Dolga pot, veliko brazgotin
Junckerju in njegovi uvodoma navedeni slavnostni besedi v dobro je ob tem treba dodati, da je v baden-würtemberškem Freiburgu leta 1942 rojeni Schaüble še pred tremi leti res zbujal vtis, da ob nemških interesih upošteva tudi evropske. Ni ga zbujal brez razloga in tudi ne zgolj zato, ker ga je zaradi svetovnonazorske bližine bolj naklonjeni dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung imenoval Evropejec. V nasprotju z nemško ordoliberalno doktrino je Schaüble pred leti, na primer, na glas razmišljal o skupnih evrskih obveznicah, torej zadolževanju po »enotni« obrestni meri za vse članice evrske skupine. Nemčija in druge države z visoko boniteto bi na ta način znižale ceno zadolževanja za Grčijo, Italijo, Slovenijo in druge države, ki so se takrat soočale z zahtevami po šest- in sedemodstotnih ali celo dvomestnih zahtevanih donosih. Tudi zasmehoval ni Grčije in Grkov vse do nedavnega, prejšnji teden pa jim je »v šali«, omalovaževalno, če ne že kar zaničevalno predlagal, naj zamenjajo mesto s prav tako čez glavo zadolženim Portorikom v dolarski uniji. O spoštljivosti in dostojnosti, s kakršno je imel doslej navado opremljati svoje vsebinsko vselej trde zahteve do Grčije, ni bilo več ne duha ne sluha.
Schaüble ima za seboj izjemno dolgo politično pot, dolgo je tudi v samem vrhu oblasti. In veliko brazgotin, političnih in kot žrtev atentata pred četrt stoletja tudi telesnih. Z mentorjem Kohlom, ki ga je leta 1997 razglasil za svojega naslednika na volitvah leta 2002 (a je predvideno zamenjavo s svojo zmago na volitvah leta 1998 najprej onemogočil socialdemokrat Gerhard Schröder) sta se po desetletjih zaupniškega sodelovanja ob prelomu tisočletij razšla v ozadju afere s strankarskimi prispevki in povezavami CDU z orožarskim prekupčevalcem. Schaüble je v času te afere celo odstopil kot predsednik stranke in vodja poslanskega kluba in se opravičil nemški javnosti, da so bili »iz odgovornosti do CDU kršeni zakoni«.
Ker tožilstvo proti Schaüblu, ki je pravzaprav priznal, da je stranko (danes pa nemške interese) postavil nad zakone (danes črko in duh evropskih pogodb), ni zbralo dovolj dokazov, ga je Angela Merkel po zmagi na volitvah konec leta 2005 lahko politično rehabilitirala, ko mu je ponudila mesto notranjega ministra. In Schaüble se ji je znal oddolžiti. Totalna nemška zmaga konec prejšnjega oziroma v začetku tega tedna v Bruslju je njegova.
Oblast naredi človeka trdega, in več kot ima človek oblasti, bolj trd postane. Nemara ne vsak, a prenekateri gotovo, še zlasti v politiki. Wolfgang Schäuble je bil zmeraj trd, je leta 2010 zapisal nemški dnevnik Tagesspiegel, ne nazadnje do sebe samega. Kdor ni na oblasti trd, jo izgubi. Zveni brutalno in takšna je zdaj celo v očeh marsikaterega ekonomsko-političnega somišljenika podoba nemškega finančnega ministra.
