Njena površnost se kaže v navajanju dejstev. »Spravarski šov«, kot pravi, se ni začel z dvomom kamniškega župana Šarca, ali je novo ime kamniške knjižnice ustrezno ali ne, temveč z eskapado lokalnega novinarja Igorja Čebaška, ki je Balantiča obsodil celo uničevanja slovenskih knjig. Potem so zlasti novinarji iz zadeve ustvarili »medijski fenomen«: ali je Balantič primerno ime za pročelje knjižnice ali ne, pri čemer so razpravljali zgolj o njegovi domobranski usodi, skoraj nič pa o njegovi pesniški vrednosti. V razpravo se je nato vključilo več skupin kulturnikov in javnih osebnosti (ne le ena), pa tudi posamezna izpostavljena imena posameznikov, ki so branili Balantiča kot pesnika in človeka, zato tudi njegovo primernost za poimenovanje kulturne ustanove. Še malo ni res, da so v teh polemikah sodelovali »izključno tisti, ki se pustijo ob vsaki priložnosti instrumentalizirati kot politični klakerji in ideološki apologeti«. Med podpisniki je obilo akademikov, univerzitetnih profesorjev, uglednih umetnikov, zlasti pisateljev, javnih delavcev. Precej lahkotno je torej, če novinarka označuje podpisnike, ki so med drugim tlakovali začetke samostojne Slovenije, za »moralno pedantne gospode«, ki zamujajo 50 let za zgodovino.
Nedorečenost Mojce Pišek je sam razmislek o Balantiču kot domobrancu, torej človeku, ki »se je pri svojih dvajsetih letih znašel v kolaborantski uniformi«. Veljava Balantiča kot pesnika je že nekaj časa potrjena, zato uporaba njegovega imena za poimenovanje kulturne ustanove, kakršna je knjižnica, ne more biti sporna. Tisti, ki so glasovali za novo ime, so nedvomno imeli v mislih njegovo pesniško delo, ne pa dejstva, da se je bil prisiljen zateči v domobranski tabor, kjer je dočakal tudi ognjeno smrt. Sporno pa je problematizirati poimenovanje iz ostrih ideoloških razlogov, kar so počeli Čebašek in njegovi privrženci ter o čemer so predvsem pisali novinarji. Če Piškova govori o Balantiču kolaborantu, bi se vsaj lahko zadržala v okvirih članka na sosednji strani časopisa: Literature ne umaže niti fašizem, v katerem je govor o umetnikih in kolaboraciji po Evropi. Danes dokazano vemo, da poleg nacizma in fašizma, torej najbolj znanih oblik diktatorskih sistemov, sodi med totalitarizme tudi komunizem, ki je po nekaterih »dosežkih« (število žrtev, gulagi, Goli otok) celo presegel prejšnja dva. Mojci Pišek bi se ob tem moralo vsaj malo poblisniti, da so bili tudi dogmatski komunistični pesniki (celo pri nas takoj po vojni, v času socrealizma) z današnjega vidika kolaboracionisti – ob dejstvu, da je bila poleg tega tudi vrednost njihove tedanje inštrumentalizirane poezije ničevna. Na to pa seveda ne pomisli, niti ni o tem pripravljena razpravljati – podobno kot vsi novinarji njenih miselnih dimenzij. S tega stališča bi bila potrebna revidiranja vsa poimenovanja drugih kulturnih ustanov, šol ipd., imenovanih ne le po trdih boljševističnih politkomisarjih, temveč tudi kulturnikih izrazito komunistične usmeritve. O imenih kulturnih ustanov naj odločajo kulturniki in ne politiki. Seveda je to lahko tema za nov komentar Mojce Pišek.
Miselna ideološka zadrtost novinarke, posebno izrazita v njenih slogovnih okraskih, pa se kaže v njenem razumevanju sprave. Piškova razume »spravarski šov« kot nepotrebno igrico za zbujanje javnega interesa in uveljavljanje osebnega interesa »etično občutljivih gospodov«, »političnih klakerjev in ideoloških apologetov«. Zanjo je pridiganje o spravi, ki ga uprizarjajo spravarji, zgolj brbljanje, ki ga država lahko na hitro odpravi z razglasitvijo »dneva sprave«, s čimer naj bi sprava prešla iz javne sfere v zasebnost ljudi. Ta misel je tako nedomišljena in infantilna, da jo je res mogoče jemati samo kot možgansko provokacijo Mojce Pišek. Sprava bi bila res nekaj neznosno lahkotnega, če bi bila res to, kar misli in kot predlaga novinarka. Sprava je v resnici slovenska travma iz preteklosti, ki usodno določa tudi našo narodno prihodnost. Brez ozdravitve te travme bomo še nekaj desetletij obsojeni na brezupni položaj drugorazredne evropske države. Problema ni mogoče rešiti s postavljanjem spomenikov in sprejemanjem parlamentarnih zakonov, spravo bomo dosegli šele potem, ko bo država – sama od sebe, po zakonih splošne humane higiene – izkopala in dostojno pokopala vse mrtve po slovenskih gozdovih, v prvi vrsti tiste, ki jih je svoj čas v imenu komunistične ideologije sama pobila.
Drago Bajt, Rafolče