Poleg Ane in Kaje Sešek je violinist tudi njun polbrat Ervin Luka Sešek, ta trenutek na študiju violine v Ameriki, polsestra Lana pa je končala osem letnikov klavirja. »Četudi naju oče poučuje čez leto, sem prepričana, da nama tudi na poletnem seminarju, kakršen je bil nedavni v Grožnjanu, lahko pove kaj novega,« meni Ana. Kaja dodaja: »Včasih je malce zoprno, če je tvoj oče tudi tvoj profesor, ampak na koncu se vedno vse dobro izteče.« Te dni bosta nastopili v Trstu na koncertu nagrajencev letošnjega nacionalnega tekmovanja TEMSIG. Tam sta namreč vsaka zase cveteli: Ana je osvojila absolutno število točk, Kaja pa eno manj. Sicer že leta nastopata tudi v tujini, tako na koncertih kot tekmovanjih, kjer osvajata nagrade; v Beogradu sta na tamkajšnji akademiji znanosti in umetnosti igrali v posebnem ciklu za mlade glasbenike.
Fenomen dua dvojčic
Na bodoči profesionalni poti se bosta zagotovo promovirali kot duo. Menda ju poslušalci niti ne dojemajo kot atrakcijo, ampak v prvi vrsti opažajo, da gre pri njunih letih za zelo kakovostno igro. Pride pa njuna genska povezava vendarle tudi do izraza: na odru komunicirata s pogledi, nasmehi in vse je takoj jasno. Doslej še nista delali sistematično na komorni igri, »se pa že zdaj zelo trudiva; najprej vsaka zase naštudirava skladbo, potem začneva skupaj vaditi interpretacijo, na koncu pa interpretacijo oblikujemo še s profesorjem,« pravi Kaja. Njuna kakovost je tudi ta, da igrata vse skladbe na pamet, tri pa so že nastale posebej zanju. Ko sta bili še deklici, je skladatelj Blaž Pucihar napisal Dva plesa za Ano in Kajo, Peter Šavli malce pozneje Tri letne čase, Črt Sojar Voglar pa pred kratkim Sonato za dve violini, ki jo še študirata. To je bilo nekakšno profesorjevo darilo ob koncu šolskega leta. Najprej pa želita postati odlični glasbenici vsaka zase. Ure violine obiskujeta ločeno, imata pa ta privilegij, da jih večkrat lahko opravita kar doma.
Zgodaj v samostojnost
V Ljubljani bosta živeli v najetem stanovanju blizu konservatorija, čim bolj neodvisno, in tega se že zelo veselita; ob vprašanju, ali jima drugi vrstniki zgodnji odhod v samostojnost zavidajo, se le nasmihata. Treba je biti samostojen in discipliniran, menita. In že zdaj zelo preudarno razmišljata, katero akademijo bosta čez dve leti izbrali. Najbolj ju mika Amerika; tam njun polbrat Luka že študira na Colburn Conservatory of Music v Los Angelesu, sami pa si želita kar med najboljše – na Juilliard School v New York ali na Curtis Institute of Music v Filadelfijo. »Te šole so tako dobre, da najine želje morda niso čisto realne, zato hkrati razmišljava tudi o Avstriji ali Nemčiji,« pravita. »Igrati v orkestru je ful dobro!« pravi Kaja, ki se nekoč že vidi v njem.
Ana pravi, da preposluša veliko violinske glasbe in »če mi je določena skladba všeč, jo poslušam še več, si priskrbim note ter se najprej sama lotim branja. Nato s profesorjem dopiševa 'štrihe', kar po domače pomeni, da si označim, kje je treba lok vleči navzgor in kje navzdol in katero lokovo potezo bom uporabila, nato sledi še brušenje intonacije in interpretacije. V zadnjem času so mi všeč skladatelji našega časa in 20. stoletja, kot so Šostakovič, Prokofjev in Szymanowski.«
Kaja: »Nisem tako zagnana kot Ana, ki nekaj sliši in takoj hoče že igrati. Toda če mi je neka skladba všeč, si ravno tako nabavim note in se jo želim naučiti. Ko sem naletela na Hačaturjana, me je njegov violinski koncert povsem prevzel in sem se ga skušala čim hitreje naučiti, da sva ga lahko potem z mamo odigrali na koncertu v Trstu. Igrala sem ga tudi za izpit za prvi letnik na konservatoriju. Meni so ravno tako blizu skladbe sodobnih skladateljev, obožujem Arva Pärta. Ta hip pa mi je zelo všeč Chaussonova Poema ali pa Melanholična serenada Čajkovskega.«