V Ljutomeru bo od danes do sobote potekal 11. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Enajst ni ravno kakšna jubilejna številka, sto deset pa je: letos namreč mineva 110 let, odkar je odvetnik dr. Karol Grossmann v tedaj še avstro-ogrskem Ljutomeru posnel tri kratke filme (Sejem v Ljutomeru, Odhod od maše, Na domačem vrtu, 1905) in si z njimi pridobil »krono« slovenskega filmskega pionirja. Ob tej obletnici bodo na festivalu predstavili knjigo z naslovom Na filmskem vrtu – Filmsko stoletje v Ljutomeru, zbornik šestih besedil različnih avtorjev. Ti pa ne pišejo le o Grossmannu, marveč tudi o nečem, kar je – kot je v pogovoru povedal direktor festivala Tomaž Horvat – presenetilo tudi same organizatorje festivala: namreč, da je že veliko pred njihovim festivalom fantastičnega filma v Ljutomeru v 60. letih prejšnjega stoletja obstajal medklubski festival amaterskega filma, ki ga je kakšnih deset let prirejal Foto-kino klub dr. Karola Grossmanna.
Veseli »prelomnega filma«
»Res nismo vedeli,« priznava Tomaž Horvat, »da smo pred pol stoletja že imeli festivalskega predhodnika. Našli so se tudi nekateri prleški amaterski filmi iz tistega časa, ki bodo prikazani v programu Klopotec. To so filmi Danes ga morda ni več (1967) Božidarja Kunstlja, Zimska idila (1970) Rudija Jakla, kratki animirani film Prleki v vesolju (1971) Mira Mariča in Iva Kukca, To še spijemo pa gremo (1975) Francija Kopiča in drugi, ki smo jih prav za to priložnost tudi restavrirali.«
Tekmovalni program festivala pa obsega pet filmov: nemški Pik (Stung, 2015) Bennieja Dieza (tudi gosta festivala), pravzaprav smrtonosen pik orjaških mutiranih os, ki priletijo na vrtno gala zabavo vdove farmacevtskega magnata, prav tistega, ki je dal na trg eksperimentalno gnojilo, katerega posledica so tudi te mutirane ose. Madžarska Lisičja vila Liza (2015) Károlyja Uja Mészárosa, duhovita komedija z duhom že davno umrlega japonskega pevca. Potem Zli duh (Ghoul, 2015) Petra Jakla, češka uspešnica, huda grozljivka, temelječa na resnični zgodbi ukrajinskega kanibala Andreja Čikatila. Nemški strah (German Angst, 2015), letos najbolj hvaljen film fantastično-grozljivega žanra v režiji Jörga Buttgereita, Michala Kosakowskega in Andreasa Marschalla (gre za tri zgodbe o ljubezni, spolnosti in smrti v Berlinu). In še slovenska Idila Tomaža Gorkiča. »Na to smo še posebno ponosni,« pravi Horvat, »namreč, da imamo premiero odlične domače grozljivke. Idila je vsaj po mojem mnenju Teksaški pokol z motorno žago po slovensko.«
V festivalskem katalogu niso nič manj navdušeni: »Idila je za slovensko žanrsko sceno prelomen film, po katerem nič več ne bo tako, kot je bilo. Prepričljivi liki, čudovita fotografija, srhljiva glasbena podlaga, nihilistična mrakobnost in seveda osupljivi, pri nas še ne videni prizori grozljivega nasilja, za katere je poskrbela Grossmannovemu občinstvu dobro znana ekipa Mad Squirrel FX iz Beograda.« Tomaž Gorkič je doslej posnel nekaj žanrskih kratkih filmov (Veriga mesa, Med mano, tabo in Bogom, Sekvenca smrti), ki so poželi precej pozornosti in nagrad na raznih filmskih festivalih.
Znova zanimivi tuji gostje
Predsednik mednarodne žirije, ki podeljuje nagrado hudi maček, je Richard Stanley. »To je eden zadnjih resnično samosvojih ustvarjalcev grozljivk,« pravi Horvat. »Pogovor z njim bo vodil Dejan Ognjanović, ki bo na festivalu predstavil tudi svojo doktorsko disertacijo Poetika hororja.« Richard Stanley je osupnil že s svojim prvencem Hardware (1990), izjemno apokaliptično vizijo. Kot dokumentarist pa je raziskoval različne ezoterične tradicije: afganistansko gorsko folkloro (Voice of the Moon, 1990), nacistični okultizem in njegove povezave z legendami o svetem gralu (The Secret Glory, 2001), vudu prakse Haitija (The White Darkness, 2002), verovanja katarov (The Otherworld, 2014). V Ljutomeru bo krajša retrospektiva njegovih filmov.
Festivalski gost bo tudi Stanleyjev sodelavec Simon Boswell, glasbenik, ki je napisal glasbo za njegova igrana filma Hardware in Dust Devil ter za filme mnogih drugih režiserjev, med njimi Alejandra Jodorowskega (Santa Sangre), Cliva Barkerja (Lord Of Illusions), Álexa de la Iglesie (Perdita Durango), Juraja Jakubiska (Bathory: Countess of Blood), Dannyja Boyla (Plitvi grob) in druge.
Grossmannov festival fantastičnega filma so najbolj proslavili prav tuji gostje, med njimi je bil tudi Christopher Lee. Toda Tomaž Horvat ima v najboljšem spominu Rogerja Cormana, hollywoodskega kralja B-filma, pri katerem so začeli svojo kariero tudi takšni režiserji, kot je Francis F. Coppola. »Roger Corman je tudi veliko prispeval, da se je v tujini razvedelo o našem festivalu,« dodaja Horvat. »Odkar pa nas je tudi Movie Magazine uvrstil na festivalsko lestvico, imamo že težave pri izbiranju filmov, ker se jih na 'Grossmanna' toliko prijavi.« Grossmannov festival pa ima tudi že druge učinke: »Gledalci nam pravijo, da so se prav na tem festivalu naučili gledati žanrske filme. Nekateri se tudi tako navdušijo, da se še sami poskušajo v tem žanru. Na festivalu v posebnem programu kratkih filmov vselej pokažemo njihove poskuse.« Tomaž Horvat (tako on kot njegovi štirje sodelavci, ki pripravljajo festival, še nikoli niso prejeli honorarja) bi si želel, da bi se to poznalo tudi v finančni podpori festivalu. »Naš festival je res eden izmed treh, ki jih je ministrstvo za kulturo uvrstilo v programsko financiranje, toda z najnižjo postavko. Najbrž zato, ker smo tako žanrski.«
