Dr. Aleš Kuhar: Čeprav zatrjujemo, da dajemo prednost slovenskemu mesu, uvozimo petnajst vlačilcev mesa na dan

Glavnina nezamrznjenega uvoženega mesa za prodajo v razrezu ni škandalozno nizke kakovosti, razen kakšnih izjem. Večinoma gre za generično surovino zelo velikih proizvodnih sistemov, ki je narejena zato, da je poceni, in je namenjena izključno za izvoz. Večji problem so dampinške cene, ki jih za majhne presežne serije prodajalci ponudijo na majhnem slovenskem trgu.

Vprašanje je, ali Danec poje boljšega prašiča kot Slovenec. Tudi povprečnemu Nemcu ni veliko mar za kakovostno hrano. Je pa na teh trgih čedalje več mesa, pridelanega v okviru različnih sistemov kakovosti s poudarkom na višji kakovosti, dobrobiti živali, vplivu na okolje. Tudi to je industrializirano kmetijstvo zmožno zagotavljati, v Slovenijo pa pač pride generično blago, ki je namenjeno trgom z nižjo kupno močjo. Toda pri surovinah ni take ekstremne razlike v kakovosti, kot je pri mesnih izdelkih. Zrezek, ki pride v Slovenijo, je tako lahko nekoliko bolj voden, pridobljen iz živali, ki je bila rejena v izredno intenzivnem industrijskem živinorejskem sistemu... Toda povprečnega slovenskega potrošnika, ki ni ozaveščen in je obseden s cenovnimi akcijami, to morda sploh ne zanima. Z nakupom v akciji sicer privarčuje nekaj deset centov, zrezek ali piščančje prsi se mu med peko skrčijo za tretjino, je pa res, da za omako ni treba dodajati vode. No, malce se šalim, toda razhajanje med tem, kaj si Slovenci mislimo o sebi glede kulinaričnosti in razumevanja hrane ter kaj v resnici smo, je veliko in se še povečuje.

Da, pri mesnih izdelkih je lahko razlika zelo velika, predvsem v smislu deleža surovin, ki jih v teh izdelkih pričakujemo, in kakovosti teh surovin. Tako je treba preveriti delež mesa, ker je lahko v uvoženih mesnih izdelkih veliko cenenih nadomestkov mesa, ne nazadnje tudi vode. Ta nesorazmerja lahko zelo dobro kaže cena. Če kilogram mesnega izdelka stane manj kot kilogram mesa, je seveda treba biti zelo pozoren.

Lahko nas skrbi, a izključno zato, ker je to kazalnik nizke konkurenčnosti slovenskega agroživilskega sistema, in ne zato, ker bomo lačni. Sloveniji že dolgo pada ekonomska kondicija. Tudi v agroživilstvu imamo premalo proizvajalcev in izdelkov, ki bi bili konkurenčni tujim tekmecem. Razmišljati, da si bomo vse lahko proizvedli sami, je nevarno in zdavnaj preživeto. Razvite države že desetletja, če ne stoletja razmišljajo, v čem so najboljši, kaj lahko ponudijo svetu, da bodo zaslužili dovolj, da zagotovijo primeren življenjski standard prebivalstva. Paradigma, da moramo vse sami okopavati z motiko, nas pokopava. V Sloveniji žal v kmetijstvu povprečno ne znamo in ne zmoremo proizvesti tako in toliko, da bi zaslužili dovolj. Saj tudi Nizozemci pridelujejo krompir, vendar ga ne prodajajo blatnega in v preluknjani vreči, ampak iz enega kilograma krompirja, ki stane na primer 30 centov, naredijo kilogram rastlinske substance, ki stane tristo evrov. Pri tem zaslužijo sto evrov, mi pa s kilogramom krompirja morda zaslužimo nekaj centov. Kje je tukaj logika? Če bomo silili k motikam, ne pa v razvoj, modernizacijo, znanje in naskok na svet, se nam žal ne piše nič dobrega.

Samooskrba je specifični kazalnik, ki ne pove nič o tem, kaj Slovenci v resnici jemo. Pri govejem mesu smo sicer samooskrbni, toda ko bilančne podatke preračunamo na ustrezen način, vidimo, da je tudi na trgu z govejim mesom, ki ga imamo z vidika samooskrbe za uspešnega, slika drugačna. Skoraj četrtina govedine, ki jo zaužijemo, je namreč iz uvoza, čeprav je samooskrba visoka. Tudi pri perutninskem mesu imamo več kot stoodstotno samooskrbo, pa zaužijemo le 65 odstotkov perutnine slovenskega izvora, saj je veliko izvažamo, razliko pa uvozimo. Še slabše je pri prašičih; le četrtina prašičjega mesa, ki je na policah pri nas, je slovenskega izvora. Pri mleku in mlečnih izdelkih je ta delež 50 odstotkov, čeprav proizvedemo več mleka, kot ga v Sloveniji porabimo.

Razlog je pozitivna senzibilizacija slovenskega potrošnika. Politiki so se intenzivno lotili propagandne akcije Kupujmo lokalno, nismo pa poprej zagotovili ponudbenega potenciala. Gre za neskladnost aktivnosti politike generične promocije, spodbujanja konkurenčnosti, pa tudi aktivnosti inšpekcijskega nadzora izvora in kakovosti. Nosilci oblasti so se zelo močno oprli na politični konstrukt spodbujanja uživanja lokalno pridelane hrane, zdaj ko se je javnost na to odzvala, pa nimamo zadostne ponudbe, poštenih slovenskih ponudnikov, ki bi iz tega kaj iztržili. In tako tržijo lumpi. To, kar je razkril inšpekcijski nadzor, da prodajalci mesa potrošnike zavajajo z izvorom mesa, je res skrb vzbujajoče. Igrati se s tako močnim nabojem pri potrošniku, kot je slovenski izvor, je nedopustno.

Nosilci oblasti so se zelo močno osebno vpletli v zgodbo povečevanja dojemanja domačega blaga, v aktualni zgodbi nadzora v mesni verigi, katere rezultate so javnosti zelo slabo predstavili, pa so zatajili. Jasno bi morali povedati, kdo so bili zelo veliki kršitelji in kdo manjši. Seznam kršiteljev je namreč napisan tako, da niti poznavalci ne moremo razbrati, kdo je naklepno zavajal kupce. To je bila po mojem mnenju površno izpeljana zgodba, v kateri je pristojnim na upravi za varno hrano in kmetijskem ministrstvu zmanjkalo komunikacijskih spretnosti in poguma, kar bo škodilo doseganju njihovih primarnih ciljev. Slovenski izvor se bo poslej sprejemalo s skepso, kar je zelo slabo. Poglejmo samo angleškega ombudsmana oziroma njihovega prehranskega varuha. Tamkajšnji trgovci se ne bojijo kazni, ki jim jih ta izreka, ampak tega, če mediji poročajo, da so na primer izigrali male zelenjadarje. Za vse poslovneže je namreč ugled pri potrošnikih nekaj najpomembnejšega, za kar se zavzemajo. Tudi v Sloveniji, zato bi se morali inšpektorji v primeru nadzora prodaje mesa bolj potruditi v komunikaciji z javnostjo, kar bi bilo skladno s cilji, ki si jih postavljajo vodilni politiki v državi.

Zame je svojevrsten fenomen obcestna prodaja sadja. Gre za fascinanten model distribucije: postavijo mize, dostavijo blago, prodajalke, preoblečene v kmečke ženske, se do stojnic pripeljejo na kolesih... Na vseh češnjah in breskvah piše, da so iz Goriških brd. Toda Brda bi morala segati do Milana, da bi lahko imeli toliko slovenskega sadja, tako kot bi se Slovenija morala raztezati do Köbenhavna, da bi lahko imeli toliko »domačih« klobas in salam, kot jih je naprodaj pod oznako, da so slovenskega izvora. Potrošniki za sadje ob cesti najbrž vedo, da večinoma ni slovenskega izvora, tudi cene niso tako ugodne, je pa pri roki...

Sodobna distribucija sadja in zelenjave je organizacijsko in tehnološko zelo zahtevna. Sadje in zelenjava sta prva točka, kjer si človek ustvari vtis, ali trgovec svoj posel obvladuje ali ne. Obvladuje pa ga lahko le, če ima vzpostavljene oskrbne sisteme s kompetentnimi dobavitelji in če si prizadeva za to, da od njih odkupuje kakovostno blago. To pa seveda pomeni višje stroške, saj v tem primeru ne more ponujati blaga tretje kategorije, po možnosti neznanega izvora.

Če želi imeti trgovec v svojem hipermarketu ali supermarketu kakovostno sadje in zelenjavo, mora imeti industrializirane dobavitelje, saj je to intenzivna trgovinska dejavnost z zelo dolgimi logističnimi časi. V hipermarketu, ki ima milijarde evrov prometa, ne more imeti 14 dni lepega paradižnika lokalnega dobavitelja. Dobava poteka prek central, nabavljajo velike količine sadja in zelenjave. Trgovci sicer skušajo z velikimi fotografijami tet in stricev, ki obirajo paradižnik, ustvariti iluzijo o romantični kmetijski pridelavi. Toda v hipermarkete v osnovi sodi industrializirana proizvodnja sadja in zelenjave, ki zagotavlja senzorično in estetsko kakovost, kakršno potrošnik pričakuje v takem tipu trgovine.