Tujina ti omogoči lažji prehod v nadaljnje življenje

Gostje srečanja so bili tudi mladi, ki še študirajo v tujini, med njimi nekdanja plavalna reprezentantka Sofija Djelić, ki bo prihodnje leto v Honoluluju na Havajih končala študij financ in mednarodnega poslovanja na Shidler College of Business Univerze Hawaii at Manoa.

»Plavalci in nasploh športniki v Sloveniji se soočamo s problemom, ko se moraš ob koncu srednje šole odločiti med športom in študijem. Ampak tudi mi želimo priti po končanem študiju do uspešne kariere. Vedno so me zanimale finance in vedela sem, da želim študirati na ekonomski fakulteti, kar pa je pomenilo konec plavalne kariere. Tako sem sprejela ponudbo Univerze Hawaii at Manoa in Shidler College of Business, ki je na seznamu ameriških fakultet uvrščen na 14. mesto, kar je zelo visoko. Odločitev je bila težka, saj je bilo treba zapustiti domovino, družino in prijatelje, ampak vedela sem, da želim postati nekaj več, zato sem priložnost sprejela. Izkazalo se je, da je bila to izvrstna izkušnja, ki me je spremenila in osebnostno nadgradila,« pravi 23-letnica in dodaja, da ji je tujina dala veliko, a komaj čaka, da se vrne domov.

V Ameriki imajo športniki za trening rezerviranih 20 ur na teden. Vsak športnik ve, da treningi niso vse in da je še ogromno obšportnih obveznosti. Tam me je še posebej veselilo, da sem lahko združevala plavanje in študij, kar v Sloveniji ni mogoče. Tako sem lahko študirala na vrhunski ravni, zraven pa trenirala. Vsak prosti trenutek sem porabila za študij, s čimer sem pridobila tudi ogromno kompetenc na področju organiziranja časa in vodenja. S tem sem ogromno pridobila.

Finance in menedžment so me zanimali že od malih nog in v Ameriki sem imela priložnost prva dva semestra študirati splošne predmete, nato pa se usmeriš na ožje področje.

Praktična naravnanost študija daje ogromno, sploh na mojem področju, ker ne gre za raziskovanje, ampak sem se stvari, ki jih bom delala v službi, učila že v šoli. Imeli smo različne debate, v praksi smo denimo podjetje pripravljali na odhod na borzo, študirali smo primere s harvardske univerze, iskali smo podatke pravih podjetjih… Cel predmet je potekal tako, da smo sedeli za veliko mizo in smo večinoma delali študenti, se pogovarjali, iskali rešitve. To je velika prednost. Tudi sicer so profesorji zelo odprti, vedno so na voljo, ko imaš kakšne težave ali vprašanja, celo veseli so, če jih veliko sprašuješ.

Ne, ni nujno. Pomembno je le, da bom delala na tem področju, ker me to res zanima. (Smeh.)

Res je, tako čutim in treba je narediti korak naprej. Amerika mi je omogočila lep prehod v nadaljnje življenje. Tudi trenerji ves čas poudarjajo, da je treba razmišljati o življenju po športni karieri, da ta ne bo trajala večno in da je treba graditi nadaljnjo kariero. Seveda pa sem športu hvaležna za vse, kar mi je dal za prihodnost.

Tega si zelo želim, ampak pred mano je še eno leto študija v ZDA, ko se bom odločila, kako naprej. Želim pa si službo v Sloveniji.

Niti za trenutek niste pomislili, da bi ostali onstran luže?

Ne morem lagati, da nisem. Je pa dejstvo, da bi se rada vrnila domov, vsaj v Evropo in bila bliže družini. Čeprav bi najraje ostala v Sloveniji. Tukaj mi ogromno ljudi reče, naj ostanem zunaj, vendar ne vidijo nekih zalednih dejavnikov, tudi domotožja in težkih trenutkov, ki pridejo z osamosvajanjem, v katero te tujina prisili. Ampak zaradi tega sem zdaj močnejša oseba in vse skupaj jemljem kot prednost. Zelo lepo je iti v svet, vsakemu to priporočam, ker tako rasteš na osebni ravni, spoznaš ljudi z vsega sveta in si zgradiš mrežo kontaktov, s katerimi boš zagotovo še kdaj sodeloval. Ampak po drugi strani pa ni države, kot je Slovenija in prepričana sem, da so tudi tukaj možnosti za zaposlitev, če je le volja in želja po kakovostnem delu.