Izpod roke je na površje res priplaval termometer. Nepresenetljivo. Slovenske reke so pregovorno mrzle. Nekaj prej sem izgubil svojega, čeprav so v lekarni zagotovili, da je ploven. A reklamacijo bi bilo težko uveljaviti. Treba bi ga bilo »iztavhati«. Voda v jezeru Kreda, kjer ta zapis začenjamo in ki leži v dolini reke Radovne, je bila modro-zeleno motna. In osupljivo topla. Plus 26. Njen izvor ni povsem znan. Po vsej verjetnosti ga na neki način polni reka, ki teče mimo in je temperaturno vsaj za 10 stopinj bolj alpsko klena, se pa v njem voda ogreje, ker je jezerski pretok malenkosten.
»Pozimi je bolj modrikasto zelena, ne vem, zakaj. Morda zaradi alg ali pač zaradi nas, ker vznemirjamo dno in dvigujemo glino,« se je razvil pogovor med Lucijo, gospo iz Španije, in njeno finsko znanko. Mednarodna zasedba. V torek opoldan je osvežitev v Kredi poiskalo dva ducata ljudi. Čez vikend je brežina prezasedena, zaradi česar okolica trpi. Kreda je del Triglavskega narodnega parka, kar pomeni, da se, če plavaš »mrtvaka«, lahko domisliš verza: »Plavam mrtvaka, nad menoj Pokljuka in Mežaklja v klobukih iz oblaka.« Pesnjenje pač. V torek, kot vemo, ni bilo oblakov, ampak je sonce žgalo brez milosti.
Če'u še tkola žgau
Jezero je dolgo 200 in široko 80 metrov, obkrožajo pa ga prvovrstno dišeči alpski travniki. Nastalo je, ko so leta 1986 v njem prenehali kopati kredo, s katero se ljudje sedaj mažejo. »Dobra je za kožo. Recimo za mozolje. Izsušuje jih,« pove od nje obelela izkušena kopalka.
Desetdnevna vojna je za nastanek oziroma za odkritje ter obiskovanje naravnih kopališč na slovenskih rekah in jezerih prelomen čas. Bržkone vam je tudi jasno, zakaj. Tistega leta se ni šlo na morje, bilo je pa peklensko vroče, zato je živelj širom države poiskal alternative možnosti kopanja pred domačim pragom. Nekdo iz ekipe, ki je na bregu jezera začela navijati Modrijane ter odpirati pivo, je glasno dejal: »Če'u še tkola žgau, se u'mo pa čez par dni tud u Jasn kupau.« Jasna je jezero nad Kranjsko Goro, ki ga polni reka Pišnica in je bilo tudi naslednja postaja na naši ekspediciji.
Gre za starejše kopališče, v katerem se kopajo redki, ker je voda premrzla. Ko stopiš vanjo, dobiš občutek, da ti bo pod koleni odrezalo noge. »Sama se hodim kopat na Predil ali pa na Faaker See, kjer je zares super,« pove nekaj kasneje točajka v planiškem lokalu, kjer steno krasi iredentistični napis Republika Ponce. Pot do Baškega jezera, kot se Faaker Seeju reče po slovensko, je bila zunaj načrta, smo pa lahko zato že v podnožju Predela, v Trbižu, nekdaj ultra obljudenem nakupovalnem središču za državljane iz Juge, danes pa opusteli naselbini, pri zapornici videli kopati se domačine. Nemara voda pridobi nekaj stopinj, ko postoji višje zgoraj na Rabeljskem jezeru, kjer se gredo polni turizem. Vključno s kampiranjem, gostišči okrog jezera in surf šolo. No, naš primaren cilj je bil tolminsko-breginjski teritorij oziroma reka Nadiža, nemara najslavnejše naravno kopališče v državi.
»Prvi so začeli hoditi taborniki, ki jih je navabil lokalni župnik, v začetku osemdesetih pa so na Nadižo začeli prihajati hipiji. Delno sem za to kriv tudi sam, vendar pa so me ljudje želeli obiskati in jim je bilo všeč,« pojasni začetke Jožef Klajnšček, praobiskovalec Nadiže. Do razpada Jugoslavije je zgornji del reke predstavljal mejno črto med Jugoslavijo in Italijo in v njenih blagodatih so uživali predvsem graničarji. Obiskovalci kot Jožef so morali v občini tedaj pridobiti status začasnega prebivališča. Ko je bila meja odpravljena, se je iz hipijevskega nukleusa začel razvijati turizem. Reka se je spremenila, razlagajo domačini. Pa ne zaradi turizma, temveč zato, ker so strmine, ki se dvigujejo nad njo, zaradi izseljevanja prebivalstva ostale neobdelane. »Ob deževjih je imela reka včasih večji šus in je vse nanose sprala preko tolmunov, medtem ko danes zaradi večjega zastajanja vode ob deževjih nima več takšne potisne moči, da bi iz tolmunov izpodrivala material, zato so plitkejši,« pove Klajnšček.
Vsekakor ena najbolj ugodnih, ljubkih in čistih slovenskih rečic. »Lahko jo piješ,« navrže gospod Valter Kramar, ki upravlja kamp, v katerem se da prenočiti za 12 evrov na noč. Večina (70 odstotkov) turistov je še vedno Slovencev, med vikendi pa ob lepem vremenu nimaš kje parkirati. Priložnosti za skakanje z okoliških skal je dovolj, sploh za mlajše kategornike, spodobna obala je iz debelejšega, a tudi drobnejšega proda, na katerem ne spodrsava od alg, na nekaterih odsekih pa lahko plavalec sestavi po petdeset ali celo več metrov kravla.
No, glavno ugodje je milost vode, ki ti na koži, ko prideš iz nje, ne pusti kančka trpkosti oziroma razlogov za sumničenje, da bi se ti lahko zvečer zgodil kak izpuščaj. Nasprotno. Nadiža naj bi celila rane, v času prve svetovne vojne je bila tamkaj celo bolnišnica oziroma okrevališče za vojsko. Temperatura je morala v torek znašati okoli 23 stopinj. Kraljevsko zatočišče. Naturizem je po občinskem odloku izpred nekaj let nerazumljivo prepovedan. Pa vendar ne odpravljen. Dejansko se še dogaja, samo predpis je tak, da naj se ljudje ne bi kopali goli. Za novinca je torej priporočljivo, da malenkost spozna dejanske navade in razmerja.
Sreda je navrgla dilemo: kam? Sladkih kopalnih vod, na katerih Agencija RS za okolje izvaja meritve prisotnosti bakterij, je osem. To so Bohinjsko in Blejsko jezero, Šobec, Soča, Idrijca, Nadiža, Krka in Kolpa, ki ima vzdolž svojega toka tudi največ merilnih mest, kar deset. Kolpa je torej najbolj kopalna reka v državi. V letu 2014 je odlične rezultate mikrobioloških vrednosti doseglo 11 kopalnih voda, kar predstavlja 40 odstotkov vseh celinskih kopalnih voda. Odlični so bili Bohinjsko jezero (Fužinski zaliv, Ukanc), Blejsko jezero na kopalnih območjih Velika in Mala Zaka, na naravnem kopališču Hotel Vila Bled ter na Grajskem kopališču, Šobčev bajer, Nadiža ter Kolpa na treh mestih (Adlešiči, Dragoši - Griblje in Pobrežje - Fučkovci).
Potegne ti revmo iz kosti
Od leta 2004 se je kvaliteta celinskih kopalnih vod v državi izrazito poboljšala. Še leta 2004 jih je bilo z oceno odlično ocenjenih zgolj 27 odstotkov, lani pa, kot že rečeno, 40 odstotkov. Prav tako je bilo leta 2004 kar 39 odstotkov kopalnih vod ocenjenih kot slabih (leta 2005 celo 50 odstotkov), medtem ko od leta 2010 naprej nobena slovenska kopalna voda ne dosega več najslabših rezultatov.
Vendar pa agencija ne nadzoruje vseh vod, rek, rečic, potokov, bajerjev in mlak, kjer se državljani kopamo. Dupleška gramoznica, na kateri se menda odvija odprt konflikt med ribiči in kopalci, je že te vrste prizorišče. In sodeč po zemljevidu agencije za okolje so možnosti kopanja v naši državi razdeljene izrazito neenakopravno. Večina kopalnih vod je na severozahodu države, kjer pa prav tako obstajajo tvegane vode.
Eno takšnih kopališč je Bobovški bajer pri Kranju. Gre za sklop treh jezerc (Krokodilnica, Čukova jama in Ledvička), ki se jih je oprijel tudi nadimek Gorenjsko morje. Gre za nekdanje izkope gline, ki so jo prenehali kopati leta 1965, izkope pa je zalila podtalnica reke Kokre. Točka je znamenita tudi po tem, da so leta 1953 tam našli približno 180.000 let stare ostanke mamuta. Zaradi tal je voda zelenkasto motna, krožijo pa tudi govorice o oporečnosti. Intenzivirana kmetijska pridelava na okoliških poljih ji zagotovo ni v prid, vseeno pa je bilo Bobovško jezero tudi v sredo opoldan solidno obljudeno. Kakih 30 ljudi si je poiskalo zatočišče na njegovem bregu.
»Voda je imenitna,« se je za »našo stvar« odločno zavzela babica, ki nas najprej ni slišala, saj je imela že kopalno kapo na glavi in plavalna očala. Malo zatem se je odločno podala preplavat Čukovo jamo, ki na oko meri kakih 200 metrov v dolžino. Pristop k vodi je omogočen z lesenimi pomoli, mularija pa se zabava predvsem s skakanjem s tarzanko, torej z vrvjo, ki visi z velikega drevesa. Vtis o jezeru je boljši od poprejšnjih informacij. Takšnih jezerc je v sosednji Avstriji, v malih vaseh tipa Niedernsill, nešteto, s to razliko, da imajo vsa urejeno infrastrukturo, vključno s sanitarijami, ležalnimi deskami, tuši, urejeno travnato površino okoli jezera, malim bifejem in še čim. Tudi bobovška glina slovi kot zdravilna. »Potegne ti revmo iz kosti,« pove gospod, stalni obiskovalec, ki je s svojo varovanko na pomolu sušil svež premaz oziroma se predajal zdravilni kombinaciji gline in sonca.
Kranjčani imajo še eno kopalno lokacijo. Reko Kokro oziroma Kosorep, tolmun, ki je od mesta s kolesom oddaljen največ 15 minut vožnje. »Sem hodimo že vse življenje, je pa voda danes bistveno bolj hladna kot včeraj,« nas obvesti moško-ženski posthipijevski par srednjih let. Evidentna Starokranjčana odprtega značaja. Čeprav se je na nebu že nevarno črnilo, smo se preko polja z daljnovodi napotili proti gozdu, skozi katerega vstopiš v sotesko.
Prizor, na katerega smo naleteli, je bil spektakularen. Tolmun je na samem začetku soteske, nad katero se dvigujejo vsaj petmetrske, v višjih predelih reke pa tudi višje belkaste skale. Tudi na sredini reke iz vode štrli par večmetrskih skal, kjer je v času našega prihoda potekal skakalni festival. Mularija se je neumorno poganjala v vodo, ki je bila v plitvinah še znosna, sredi tolmuna pa že rezalno mrzla. »Če sije sonce, se ti kuj bol topla zdi,« se poheca gajstna najstnica, ki je še z dvema kolegicama do pasu v vodi trdoživo prečemela naslednje pol ure.
Podpisani sem dolgo časa želel okusiti reko Kokro. Od nekdaj sem jo občudoval, kako ugledno se peni po kanjonu, po katerem vodi tudi cesta do Jezerskega. Reka se je dejansko izkazala za fenomenalno! Da, kanček mrzla (hej, izvira v Karavankah!), vendar pa lahkotna, bistra in na kožo nelepljiva. Voda, ki ji zaupaš. Da ni nikjer tabel, ki bi te napotile do kopalnih točk, kakršna je Kosorep, je prav tako smiselno. Znaki obljudenosti okoli reke kažejo, da je kraj med Kranjčani dovolj dobro znan in da za kaj več ljudi niti nima kapacitete.
Ta prava je!
Če se morajo Kranjčani do bližnjega naravnega kopališča vendarle kanček potruditi oziroma zanj najprej od nekoga izvedeti, ga imajo Škofjeločani v mestu. V Puštalu, eni od mestnih sosesk. Skoznjo teče poljanska Sora, na jezu oziroma okoli njega pa je prostora za vsaj dvesto ljudi. Bife na bregu ter poln jez kopalcev dajeta misliti, da gre za mestno plažo v polnem smislu tega naziva. Sora ni svetla in bistra reka, saj je sestava tal takšna, da jo dela motnejšo. Tudi penice rjavkaste barve, kakršne ugledaš v nepretočnih tolmunčkih med stranskimi skalami, niso navdušujoče, kljub temu pa je reka še vedno delovala verodostojno.
V osrednjem in mirnejšem delu nad jezom so se v sredo namakali in plavali bolj umirjeni kopalci, medtem ko se je ducat najstnikov družil na koncu jezu, kjer voda ob spustu plane pod most in ustvari globok tolmun. Če je glavna tegoba slovenskih rek to, da težko naletiš na priložnost za skakanje, so Pene, kot se reče točki, nekaj povsem drugega. »Most je višji od petih metrov, pod vodo v tolmunu pa so skale, za katere je treba vedeti, sicer si lahko razbiješ glavo, kot si jo je eden od nas lani,« razloži situacijo eden od mladcev, ki se niso mogli naveličati poganjati v razmeroma toplo (okoli 20 stopinj) vodo.
»Na drugi, se pravi selški Sori, obstaja prav tako kopališče, ki se mu reče Ovinek, vendar pa je voda tam menda nekaj sporna, pa tudi nezanimivo plitva za nas je in tja hodijo mlajši otroci,« še doda mladi Škofjeločan. V zgornjem toku Sore je vsaj še eno kopališče na jezu pri Tavčarjevi domačiji na Visokem, ki pa je bilo v sredo popoldan opustelo, pa tudi kaj več od namakanja niti ne omogoča.
Tudi sreda je minila hitro, dan se je bližal predvečeru in veljalo je ujeti vsaj še eno kopalno situacijo. V prečkanje Polhograjskih dolomitov nas je navedla informacija o samooklicanih termah v Brišah pri Polhovem Gradcu. In res. Pozno popoldan se je ob razširjenem rokavu Male vode, torej ene tistih rečic, ki ob deževjih Gradaščico (v katero se izliva) spremenijo v pošast, ki poplavi Vič, nabralo kakih sto ljudi. Tisti dan pretežno domačinov, sicer pa je lokacija priljubljena tudi širše. Kopališče je nastalo nad manjšo zapornico, pri kateri je voda globoka približno poldrugi meter, po toku navzgor se globina znižuje. Teoretično, če bi bil sam, je od jezu navzgor mogoče odplavati slabih sto metrov, medtem ko v času gneče rečica omogoča kvečjemu kakšen skok in osvežitev.
»Začelo se je pred dvajsetimi leti, ko se je v njej začela kopati tedanja generacija domačinov, potem je za nekaj časa kopanje zamrlo, sedaj pa je kopališče spet živo,« pove staroselka in ponudi do tedaj še neslišan pridevnik za kvaliteto vode: »Ta prava je.«
