V administrativnih dokumentih kalifata, ki jih v prevodu prijazno objavlja Ajman Džavad Al Tamimi, v direktivi kristjanom iz Mosula o možnosti izbire med sprejetjem pogojev za preživetje ali odhodu iz sirsko-iraške unije beremo takole:
»Voditelje kristjanov in njihove sledbenike smo povabili na sestanek v Vilajat Ninive, da uredijo svoje članstvo v kalifatu. Izognili so se mu in niso izpolnili postavljenih pogojev. Ponudili smo jim izbiro med tremi radodarnimi možnostmi:
Prvič: islam.
Drugič: da sprejmejo paket dhimmi in plačajo davek čizijo (Koran, 9:29).
Tretjič: Če odklonijo izpolnitev pogojev, je zanje na vrsti samo še sablja.
Pa vendar jim je poglavar vernikov Kalif Ibrahimi – naj mu bog nakloni moč – milostljivo dovolil, da se izselijo in odidejo na ozemlje zunaj meja kalifata najkasneje do sobote 21. ramadama 1453 opoldne. Po tem datumu je med nami in njimi samo še sablja.«
To je točno izbira, ki so jo v Bruslju ponudili Atenam. »Lahko se odpoveste svoji politični ideologiji, se podredite naši interpretaciji svetovne ekonomije in delujete v skladu s pravili, ki bodo iz vas v nekaj letih naredila nerazvito državo tretjega sveta. Lahko ohranite svojo zmotno politično ideologijo, vendar morate izpolniti vse finančne obveznosti z obrestmi vred, kar bo vašo državo prav tako preselilo v tretji svet. Lahko tudi odidete iz Evropske unije, kar bo nam vsem prihranilo nekaj mučnih trenutkov.« Od tu naprej se pogovarjamo s sabljami.
Vem, da bodo natančni bralci protestirali, češ, kalifat ni država, ampak zgolj ozemlje pod oblastjo z življenjem in zdravo pametjo skregane interpretacije religije in torej primerjava z Evropsko unijo ni legitimna. Sam bi odgovarjal, da tudi EU ni država, ampak prav tako ozemlje pod nadzorom z zdravo pametjo in življenjem skregane interpretacije ekonomske vere v vsemogočnost svobodnih trgov. Vem, da pri tem oboji goljufajo.
Kako smo zašli v ta usodni precep? Nemške in francoske banke so brezglavo posojale denar ekonomsko šibki državi. Že približna ocena grških finančnih zmogljivosti je vsakemu računovodji dala vedeti, da so posojila nepovratna. Vendar so banke imele preveč denarja in ga niso imele več kam dajati. Posojati državi, ki je bila polnopravna članica EU, je bilo zelo smiselno, ker je posojila varovala skrb za stabilnost celotnega sistema. Ko je prav takšna finančna politika sesula svetovno ekonomijo, se je pokazalo, da banke svojega denarja ne bodo dobile nazaj. Grčiji so v časih finančnega izobilja posodile bistveno več, kot Grčija lahko vrne v obdobju krize. Pravljice o grški lenobi, ekonomski neučinkovitosti, nujnosti privatizacije in zmanjšanju javne porabe so del korpusa političnih dogem, ne pa ekonomske znanosti, ki zna tudi v najbolj vulgarni izvedbi biti vsaj nekoliko bolj kompleksna v svojih sodbah.
Napako v izračunu so naredile banke. Vodstvo EU se je odločilo, da bo njihove dolgove preneslo na Evropsko centralno banko, plačali pa jih bodo evropski davkoplačevalci. Banke so nedolžne, krivi so Grki, ki jim sledi kazen do spreobrnitve. Ostali Evropejci so začeli brusiti sablje za džihad proti Grkom, njihov poglavar pa je Dušan Mramor, ki je na Alahovi poti dvignil handžar prvi in višje od drugih in pokazal najbolj gorečo vero.
Spor okoli Grčije je veliko bolj teološke narave kot stvar ekonomske politike. Drugače kot z globoko vero ni mogoče utemeljiti ukrepov, ki so v šestih letih prepolovili bruto proizvod, podvojili stopnjo nezaposlenosti, osiromašili zdravstvo in dramatično znižali življenjsko raven. V Kongu temu rečejo državljanska vojna, ne pa ekonomska politika.
Vendar evropski fundamentalizem ni nič manj goreč od vere kalifa Ibrahimija. Grčija lahko pričakuje samo še sabljo. Tudi v fundamentalizmu pa so slišali za kompromis. Nekateri glasovi iz Bruslja napovedujejo, da bodo za Grčijo morda našli isto rešitev, kot jo je kalifat našel za namizni nogomet.
Tako kot vsi drugi normalni ljudje po svetu imajo tudi Arabci radi nogomet. Kjer ni igrišč, igrajo namizni nogomet. To pa predstavlja več problemov. Ob igranju rado pride do preklinjanja, blasfemije, resentimenta in sovraštva med verniki, kar je popolnoma v neskladju z vero. Navada, da igralec, ki izgubi, plača za novo igro, pa pomeni igranje na srečo, kar je po Koranu prepovedano. Oboje je razvidno iz svetih spisov, kjer obsojajo idolatrijo in čaščenje upodobitev človeka v kamnu, lesu ali drugih materialih in sovražne odnose med verniki. Iz nevarnosti, ki jih predstavlja namizni nogomet, logično sledi, da ga je treba prepovedati, igralne mize pa predelati v šolske klopi.
Vendar je kalif Ibrahimi prišel do sklepa, da je igranje namiznega nogometa v njegovem kalifatu dovoljeno pod istimi pogoji, kot jih je šejk ibn Tajmija postavil za šah. Namizni nogomet lahko verniki igrajo, če se pri tem ne izogibajo sklicevanju na boga in njegovo voljo, vendar morajo porezati glave figuricam, da niso več podobne idolom.
To zna biti kompromisno sporočilo Grkom. Njihova telesa so v sodobni ekonomiji še čisto uporabna, če sprejmejo pravo vero in začnejo brati Hayeka namesto Keynesa. »Lahko z nami igrate še naprej, vendar morate svojim igralcem odrezati glave.« Prva je šla Varufakisova. Škoda. Bila je lepa glava.
