»Brez enotnosti pri grški krizi se bomo čez štiri dni zbudili v drugačni Evropi. To je zadnji klic k streznitvi,« je ob koncu včerajšnje parlamentarne razprave o grški dolžniški krizi pozval predsednik evropskega sveta Donald Tusk. Kako drugačni, v svojem nastopu ni pojasnil, a če je imel v mislih Evropo povojnega miru, enega glavnih temeljev obstoječe evropske integracije, je najverjetneje ciljal v pravo smer. Že jutranji prihod v kompleks strasbourških evropskih institucij je namreč kazal napol vojno sliko.
Od januarskega napada na Charlie Hebdo so varnostne razmere v Franciji poostrene. A nikoli do te mere kot včeraj, ko je v evropski parlament prišel trenutni »sovražnik Evrope številka ena«, kot so v razpravi Ciprasu posredno očitali predvsem evropski poslanci iz konservativnih taborov. Evropsko četrt Strasbourga je okrepljeno varovala francoska vojska. Pogledi na vojake s puškami niso zbujali prav prijetnega občutka. Tako kot tudi ne živčnost pred razpravo o grški dolžniški krizi.
Ko skrajni levici ploska skrajna desnica
»Buuu,« je bil prvi odziv dela evropskega plenuma, ko je v dvorano vstopil grški premier Aleksis Cipras. A so mu takoj sledile tudi glasne (stoječe) ovacije predvsem levičarskih poslancev. »Z grško referendumsko odločitvijo se pravzaprav vračamo k temeljem Evropske unije. K solidarnosti in enotnosti,« je poslance skušal pomiriti Cipras. A sledilo je le še več vzklikov nezaupanja. »Ta trenutek je preveč resen, da bi zganjali teater. Nismo za gostilniško mizo,« je pozivala Gabi Zimmer, vodja parlamentarne združene levice, ki ji pripada tudi Siriza.
»Jezen sem. Ker od vas nikoli ne dobimo seznama konkretnih reform. In zato, ker vam v tej dvorani ploskajo ekstremisti,« je bil slikovit vodja evropskih liberalcev Guy Verhofstadt, sicer – kot smo izvedeli iz razprave – tudi Ciprasov prijatelj. To, da so po grškem vodji padali skoraj enaki očitki iz vrst tako evropske ljudske stranke kot evropskih socialistov, liberalcev in celo zelenih, ploskali pa so mu pripadniki »njegove« levice in nacionalističnih (skrajnih) skupin, je najbrž dovolj zgovoren podatek o tem, v kakšni krizi je, ob Grčiji, tudi Evropska unija s svojimi institucijami.
Putin namesto grde Evrope?
»Potrebujemo evropsko odločitev. Demokracija in Vladimir Putin pa ne gresta skupaj, gospod Cipras,« je bila slikovita vodja evropskih zelenih Rebecca Harms. In se s tem odzvala na grško geostrateško taktiziranje zadnjih dni. Britanski evroskeptik in njegova francoska kolegica, Nigel Farage in Marine Le Pen, pa sta kar neposredno obelodanila eno od špekulacij: »Bodite pogumni in Grčijo organizirano odpeljite iz tega pekla.«
Po strasbourških hodnikih so namreč včeraj ves dan krožile govorice, da je prišel Cipras v resnici po razlog, da Grčija izstopi iz območja evra. A je ob koncu razprave poslancem »pihnil na dušo«: »Evropski parlament bi moral imeti v takšnih razmerah večjo vlogo. Ne razumem, zakaj smo sploh potrebovali trojko, ki je mojo državo spremenila v varčevalni laboratorij. In je bila večino časa celo neenotna. Že če bi se pogovarjali le z evropsko komisijo, bi dogovor že davno dosegli.«
Navzkrižnim obtoževanjem navkljub je eden od evrošefov Donald Tusk na koncu vendarle ugotovil: »Obeti do konca tedna so dobri«. Drugi, predsednik parlamenta Martin Schulz, pa: »Danes smo pokazali, da je skupna evropska pot še naprej možna.« Konkretnih predlogov, kako bodo možje v prihodnjih štirih dneh rešili to, kar se je nabralo v zadnjih letih, predvsem pa mesecih, nismo slišali.
