Najpomembnejše je, da sva bila sposobna krotiti egoistične izpade, ki jih konec koncev niti ni bilo veliko. S tem se je razvilo in dograjevalo medsebojno spoštovanje, ki traja še danes. Najino igranje je polno strasti in zelo enostavno. Nikoli se nisva zapletala, temveč sva poskušala stvari izpeljati kar se da preprosto. Igrala sva se z ritmi, zato nama med igranjem nikdar ni bilo dolgčas, in bila sva odprta do vseh glasbenih žanrov, kar je zelo pomembno. Vedno je bil pred nama neki izziv, v katerem sva se želela preizkusiti, in tako je še danes.
Sta že takoj začutila, da sta idealen par, ali je bil za te občutke potreben čas?Spoznala sva se že v rani mladosti in med pogovori o glasbi ugotovila, da imava enake poglede. To je bil čas – mislim, da je bilo leta 1973 –, ko sva vsak s svojo skupino igrala v sosednjih klubih. Med našo pavzo sem vedno hodil poslušat, kaj počne Robbie. Kmalu sva začela ustvarjati skupaj, vendar bi o nama kot nedeljivi ekipi lahko začeli govoriti od tistega trenutka, ko sva začela nastopati s Petrom Toshem. Takrat sva opremila tudi svoj studio, se začela ukvarjati s produkcijo in vabila za sodelovanja so začela deževati. Najin moto je postal – dva zmoreta več kot eden. In še nekaj je pomembno: spoznala sva, da ne smeva biti predolgo narazen, sicer bi lahko kateri od naju preveč odplaval in odnos bi se zapletel.
Če prav razumem, je bilo sodelovanje s Petrom Toshem prelomnica v vajini karieri iz več zornih kotov?Vsekakor. Prav v njegovi skupini so se vezi med nama utrdile, hkrati pa nama je dal priložnost in naju predstavil svetu. Odprl nama je vrata do številnih glasbenikov, s katerimi sva pozneje sodelovala. Bob Dylan naju je poklical prav na podlagi tega, kar je slišal na njegovih albumih. Pred Petrom so bili najin skrajni domet klubi, po tistem sva dosegla tudi največje odre na svetu. Zaradi veličine Boba Marleyja je namreč veljalo, da sta ultimativna ritem sekcija reggae glasbe brata Barrett, Carlton in Family Man, vsi drugi pa smo dobivali drobtine. Po turneji z The Rolling Stones leta 1976, kjer smo bili predskupina, se je plošča obrnila.
Omenili ste Dylana. Kako je prišlo do sodelovanja z njim?Če se prav spominjam, sva s Robbiejem pripravljala dub album, ko naju je presenetil klic njegovega predstavnika. Sprva nisva mogla verjeti, a izkazalo se je, da ni šlo za potegavščino. Hitro sva pripravila kovčke in odšla v New York, kjer sva posnela ritmične linije za njegov album Infidels.
Album ni bil najbolje sprejet.Ne po najini krivdi, haha.
Ali bi lahko dejali, da je bila prav sposobnost prilagajanja vajina največja prednost pred kolegi?Ja, prav to je eno izmed najinih osnovnih vodil: prilagoditi se in glasbo odpeljati naprej – na naslednji, višji nivo.
Vem, da se še ne nameravata upokojiti, a me vseeno zanima, ali na domačem otoku slišita kakšnega naslednika?Lahko bi rekel, da jih je kar nekaj, a bodo fantje morali še veliko delati. Preveč razmišljajo, namesto da bi igrali. Kajti le z igranjem in poslušanjem lahko napreduješ. Upoštevati moramo, da današnje generacije odraščajo v precej lažjih časih, kar se glasbe tiče. Veliko se da skriti s tehnologijo in to ni v redu. V najinih časih je bila selekcija ostra in takojšnja; če nisi imel talenta ali delovnih navad, si bil hitro odpisan. Veliko talentiranih glasbenikov je odšlo v pozabo prav zaradi lenobe. V analogni preteklosti si bil odvisen od sebe, digitalna sedanjost pa nudi veliko potuhe. Vendar me ne skrbi: zaupam mlajšim generacijam, da bodo spoznale, kaj je prav.
Zanimivo razmišljanje, saj prav za vaju velja, da si nikoli nista zatiskala oči pred tehnološkim razvojem.Človek mora biti odprt, dovzeten za nove stvari, tudi osveževati stare, če je treba, vendar mora to storiti z občutkom. Vedno sem rad raziskoval in spremljal razvoj tehnologije, vendar sem jo razumel le kot pomoč in ne kot nekaj, kar bi me v osnovi opredeljevalo. Osnova je moj talent, ki je prepoznan in nekaj velja, vse drugo so le priboljški, s katerimi je mogoče doseči neko osvežitev.
Vsa vajina sodelovanja z različnimi glasbeniki je skorajda nemogoče prešteti. Vaju je kdaj motilo, da sta bila le del in ne nosilca projekta?Vedno sem užival biti del ekipe in v tem nisem nikdar videl nič slabega. Ali če povem drugače: če pride do revolucije, ne bom na njenem čelu, bom pa z veseljem sodeloval.
Nekateri viri navajajo, da sta z Robbiejem kot glasbenika ali producenta prisotna na več kot 200.000 posnetkih. Je to resnica ali mit?Nikoli nisva preštevala, kaj vse in za koga sva kaj počela. To prepuščava drugim. Midva sva le uživala v glasbi in vem, da sva včasih posnela tudi do petdeset skladb na dan. O tem sem prepričan; koliko je bilo vseh, pa res ne vem. Bistvena je namreč kakovost, ne število!
Ali obstaja kdo, s katerim si želita sodelovati, pa vama to še ni uspelo?Stevie Wonder je najina velika želja (smeh).