Berger je prišel do sklepa, da je Nemčija »ena izmed dežel z najvišjo stopnjo premoženjske neenakosti na svetu«. Njegova druga ugotovitev pa potrjuje Pikettyjevo v njegovem Kapitalu v 21. stoletju, namreč: »Večina premoženja tega nemškega 'enega odstotka' ne izhaja iz dela ali prihrankov, marveč iz dediščine.« In dodaja, da je to premoženje vse od leta 1991 naraščalo za 4,4 odstotka na leto, medtem ko je domači družbeni proizvod narastel le za 2,4 odstotka, realni osebni dohodki pa sploh niso rasli.
V 80. letih je neoliberalizem zavladal ne le v ZDA (Reagan) in Veliki Britaniji (M. Thatcher), marveč tudi v Nemčiji. »Manj vlade, več privatne iniciative« se je glasil slogan nemške vlade iz sredine 80. let, ko jo je sestavljala koalicija krščanskodemokratske unije in svobodne demokratske stranke (CDU-FDP). Friedmanovi »čikaški fantje« so resda znali biti bolj radikalni, toda to politično vodilo, ki ga je potem prevzela tudi Schröderjeva vlada (socialdemokrati in Zeleni), je povsem v skladu z neoliberalistično doktrino peljalo v privatizacijo velikih industrijskih in rudniških kompleksov, Lufthanse, večjega dela Telekoma, nemške pošte in mnogih nepremičninskih združenj. Danes je »polovica nepremičnin v Nemčiji v lasti zgornjih petih odstotkov populacije«, piše Berger. Nobelovec Milton Friedman, stvarnik »svete trojice« deregulacije trga, privatizacije in »austerity« (drugo ime za sekanje socialne države), je v svoji knjigi Kapitalizem in svoboda toplo priporočal tudi enotno davčno stopnjo, če se to zdi komu težko sprejemljivo, potem pa vsaj nižje obdavčenje najbogatejših. In to imajo tudi v Nemčiji.
Precejšen del uvoda v Wem gehört Deutschland? je Jens Berger moral nameniti težavam, ki jih je imel s pridobivanjem podatkov o premoženjskem stanju Nemcev. »V statistikah zvezne administracije ni podatkov o gospodinjstvih, katerih mesečni prihodki presegajo 18.000 evrov,« pravi Berger, ki se je zato moral opirati na druge vire, med drugim študije Nemškega inštituta za ekonomske raziskave in zvezne banke. Če ste pozabili, da je »vladajoča ideologija ideologija vladajočega razreda« (danes je to pač razred lastnikov in upnikov), potem berite nemške časopise, priporoča Berger: »Veliki medijski konglomerati v privatni lasti nenehno razširjajo in utrjujejo neoliberalno doktrino.« Kar pa zadeva politiko, ta ne kaže niti najmanjšega namena, da bi poskušala ustaviti naraščajoči trend k vse večji družbeni neenakosti, zagotovila minimalni osebni dohodek in uvedla pravičnejši davčni sistem.
Berger ugotavlja, da je podobno tudi drugod po svetu, povsod narašča družbena neenakost, prepad med »enim in 99 odstotki«, zlasti v ZDA. In prav v ZDA je pred štirimi leti, septembra 2011, majhna skupina protestnikov zasedla park Zuccotti na Manhattnu in razglasila »Occupy Wall Street«. Pravzaprav je razodela nov evangelij, namreč prav tega o »enem in 99 odstotkih«, se pravi o enormni premoženjski neenakosti in o koruptnem vplivu financ (bank) na politiko. »Kar se je začelo septembra 2011 z gibanjem Occupy, ki je zahtevalo spremembo politike, ne da bi samo hotelo biti politično, je zanetilo nacionalno in kmalu tudi globalno gibanje, ki je začelo luščiti amalgam korporacijske in politične oblasti,« pravi urednik Occupied Wall Street Journala Michael Levitin. In našteje tudi vrsto konkretnih primerov: gibanje Occupy je vse od Seattla in Chicaga do Los Angelesa sprožilo delavske proteste za višjo minimalno plačo, ki so jo tudi dosegli pri McDonaldu in Walmartu; posledica Occupya je tudi gibanje proti študentskim dolgovom, ki je doseglo, da je predsednik Obama predlagal načrt, po katerem bi javnim univerzam namenili 60 milijard, da bi lahko bili prvi dve leti študija brezplačni.
Ne nazadnje je gibanje Occupy seglo tudi do Ekvadorja, razen če se ni tamkajšnji predsednik Rafael Correa bolj navdihnil pri Thomasu Pikettyju in njegovi ugotovitvi o bogastvu, ki raste »samo iz sebe« oziroma dediščine, in njegovem predlogu o progresivnem davku. Correa je namreč predlagal davek na dediščino, ki pa ga ne bi pobrala država, marveč bi se denar, zbran s tem davkom, razdelil med delavce.
Nekaj gibanja Occupy je bilo tudi v Sloveniji, toda od tega je ostal samo dokumentarni film Bojza.