»Dobra ekipa smo. To potrjujemo iz dneva v dan,« je bil prvi stavek Mie Radotić, članice slovenske ekipe BTC City Ljubljana, potem ko je po 104 kilometrih gostovanja velikega začetka 26. izvedbe Gira Rosa v sprinterskem zaključku v ljubljanskem nakupovalnem središču z devetim mestom dosegla najboljšo etapno uvrstitev slovenske ekipe doslej. Uspeh Medžimurke je bil vrhunec gostovanja največje ženske etapne dirke na svetu.
»Najprej sem lovila zavetrje sprinterskega vlaka ekip Velocio-Sram in Boels-Dolmans, a se je pred zadnjim ovinkom vse premešalo. Tvegala sem čez ovinek, da le ostanem na kolesu. Odlično se je izšlo,« je bila zgovorna tridesetletnica v preoblikovanem dresu BTC v barvah hrvaške prvakinje. Njen potencial je šele na robu tridesetih odkril Gorazd Penko. Nekaj je k uspehu prispeval tudi Andrej Hauptman, nekdaj velemojster za tovrstne sprinterske zaključke, ki je dva dni kot vodja ekipe vodil slovensko ekipo namesto z organizacijskimi zadevami polno zaposlenega Penka.
Prispevek hrvaške prvakinje k uspehu slovenske ekipe ni nikakršna posebnost. Žensko klubsko kolesarstvo je vsaj tako globalno kot moško. Le dve skromnejši ekipi (Mehika, Fassa Bortolo) imata v svojih ekipah nacionalno homogeno zasedbo. BTC City s petimi Slovenkami, ki so celo osma najbolj zastopana nacija med 32 državami, so med manj pisanimi. Dres slovenskih barv Polone Batagelj ni bil v ospredju. »Zame je bil prvi daljši tekmovalni dan pomemben predvsem za test pripravljenosti na daljši klanec na Ločine in pomoči kolegicam,« se je v senci razgovorila Primorka (64. mesto), ki se v hitrem zaključku ni rinila v ospredje. »Moja vloga je bila, da nosim bidone in pomagam voditi Mio v zavetrju, da se prebije v ospredje. Proti koncu etape, v zadnjih treh kilometrih, je bila hitrost tako velika, da Mii sploh nisem zmogla pomagati. Lepo se nam je izšlo,« je dodala kapetanka, ki svoj najboljši dosežek (14. mesto) beleži iz leta 2011 v dresu španske ekipe Bizkaia Durango. »Prva uvrstitev med deseterico na Giru Rosa je sanjski dodatek teh dveh tekmovalnih dni Gira v Sloveniji,« je bila ponosna Batagelj.
Navdušenje po uspešnem začetku je vplivalo tudi v nedeljski etapi do San Fiora, ko je dosežek Radotićeve ponovila Poljakinja Eugenia Bujak, ki je imela doslej najboljšo znamko 14. mesto z lanske izvedbe. V isti drugi zasledovalni skupini je končala tudi Batageljeva (27. mesto). Najboljši kolesarki BTC sta včeraj tako napredovali na 14. in 19. mesto v skupnem seštevku. A ni vse v uspehu. Kako zaželen je bil nastop pred domačo publiko, pove primer Urše Pintar. Pred začetkom Gira je bila v dilemi, ali bo s poškodovanim »podvozjem« sploh začela, a zgodovinske priložnosti ni želela zamuditi.
Čustva so v ženskem kolesarstvu nemara še bolj izrazito pokazana. Kolesarke nemške ekipe Velocio-Sram so zmago prešerno proslavile in niti tuširanja s šampanjcem ni manjkalo. »To je zelo pomembna zmaga zame in ekipo. Prvič zmagati na Giru v tako čudovitih krajih je nekaj posebnega. Sem bom še prišla tudi na počitnice,« se je smejalo svetlolasi Italijanki Barbari Guarischi. Da, Italijanka je zmagala v dresu nemške ekipe. Ob 269 evrih, kot je neverjetno skromna vsota za etapno zmago na največji dirki, je bil komentar nedvoumen. »Denar ni vse v življenju. Prvo mesto mi pomeni več kot nekaj tisoč evrov,« je komentirala primerjavo z moškim svetom. In podarila preostanek šampanjca. Za veselje na etapnih dirkah ni časa.
Če zunanji blišč, ki se kaže predvsem na voznem parku, ni na nivoju moškega kolesarstva dirke Po Sloveniji, pa pristop niti malo ne zaostaja. Povprečna hitrost 40,2 km/h v hudi vročini med Kamnikom skozi Domžale, Škofjo Loko, Gorenjo vas, Ločine, Horjul do BTC je dokaz, čeprav je ena od kolesark BTC pripomnila, da je bila to bolj panoramska vožnja po Sloveniji. Sprinterski zaključek v BTC je bil v elitnem slogu. Sprinterski vlak nemške ekipe Velocio-Sram je bil v zadnjih metrih hitrejši od sanjske nizozemske ekipe Rabobank-Liv z Lucindo Brand. »Drugo mesto ni zmaga, rožnata majica pa je posebno zadoščenje. Je nekaj posebnega. S pomočjo ekipe sem v tem vročem dnevu naredila vse, kar sem lahko. Morda je naš vlak do zadnje postaje sprint začel prehitro, a vseeno imamo rožnato majico,« je umirjeno ponos delila nizozemska prvakinja, ki je po dveh drugih mestih v obeh slovenskih etapah oblekla majico vodilne, nalašč tik po 26. rojstnem dnevu. Razumljivo, da je bila po največjem uspehu navdušena. »Čudovito je v Sloveniji. Mnogo lepše in prijetnejše vzdušje, kot sem pričakovala. Zares. Lepo je bilo tekmovati. Še se bom vrnila.«
Njena ekipa je lani na Giru pobrala tri prva mesta, zato se je že v Ljubljani zavedala, da se bo v ekipi z Anno Van der Breggen, Polajkinjo Kataryno Niewiadoma in svetovno prvakinjo Pauline Ferrand-Prevot, ki je v Sloveniji čez mavrično majico nosila belo majico najboljše mlade kolesarke, morala podrediti ekipi. V nedeljski etapi do San Fiorja v Italiji je majico že morala predati Američanki Megan Guarnier, članici druge močne nizozemske ekipe Boels-Dolmans.