Slovenija je pravna država, ker zagotavlja uporabo vseh pravnih sredstev. Žal pade na izpitu, kadar sodni postopki trajajo tako dolgo, da pravica ni več pravica, tudi če so na koncu ljudje na sodišču uspešni. Takšni so denimo nekateri postopki na delovnih in socialnih sodiščih. Tam mora biti odločeno hitro, preden delavce postopki finančno in psihično uničijo. Predvsem me boli, ko ljudje pravijo, da zaradi materialne prikrajšanosti nimajo možnosti najeti dobrega odvetnika, kakršnega ima nasprotna stran.
Kar zadeva socialno državo, se še vedno ukvarjamo s krizo, vendar je ta prepogosto izgovor za to, da država nečesa ni uredila ali naredila. Pogosto se namreč izkaže, da problem ni kriza, pač pa pretogo in uradniško obnašanje njenih uslužbencev.
V letnem poročilu zanje uporabljate izraz dokomolčniki. Kdo so dokomolčniki?Uradniki so nekoč na podlahteh nosili dokomolčnike – za zaščito rokavov. S tem izrazom označujem državne uslužbence, ki sedejo za mizo, nanjo položijo roke, potem pa pišejo, pišejo in pišejo, kot jim velevajo pravila. Nato si slečejo dokomolčnike in gredo z dobrimi občutki domov. Običajno celo nimajo zaostankov.
V življenju pa je treba kdaj pravila uporabiti tudi kreativno – za to, da dosežemo rešitev, ki ni le pravna, pač pa tudi življenjska. Takšen je bil denimo primer somalijske deklice, ki je letos prispela k svoji sestri begunki v Slovenijo. Država je v njenem primeru po dolgotrajnem postopku vendarle znala primerno uporabiti možnosti, da je deklica rešena in srečna.
Lahko predstavim tudi nasproten primer, na katerega smo naleteli. V njem se zrcali problematika togega uradništva. Mladenič je zmagal na velikem evropskem tekmovanju v športni disciplini, za katero pri nas tekmovanj sploh ni, nato pa je prosil za posebno štipendijo. Slovenska pravila pravijo, da jo lahko dobi tisti, ki je uspeh dosegel najprej na nacionalni ravni. Uradniki so zato prošnjo zavrnili, saj v Sloveniji prosilec ni tekmoval. Naše stališče je bilo, da to, da je zmagal v mednarodni konkurenci, lahko pomeni celo večji uspeh, kot če bi zmagal zgolj doma. Pri branju zakonodaje je treba v takšnih primerih najti način, da dosežemo tisto, kar je bil ključni namen predpisa, pa je bil preozko formuliran.
Državne institucije morajo imeti navsezadnje tudi empatijo. Prvi varuh človekovih pravic v Sloveniji mag. Ivo Bizjak je zapisal: »Za človeka gre!« Pred seboj vendar nimamo stvari, kamnov, pač pa ljudi. Na to država pogosto pozablja. Zato svojim zaposlenim govorim, da morajo od nas vsi, ki prosijo za pomoč, oditi vsaj s kakšnim koristnim nasvetom. Tudi če jim ne moremo pomagati tako, kot bi si oni želeli.
Zakaj pa se niste odločili za to, da bi zakon o odškodninah za izbrisane poslali v presojo ustavnemu sodišču, kot so vas prosili? Nevladne organizacije so bile nad vašimi argumenti zelo začudene. Napisali ste, da so oškodovanci v drugih primerih dobili podobne zneske, in še, da ljudje, ki prispevajo davke v proračun, iz katerega se plačujejo odškodnine, niso krivi za izbris.S primernostjo odškodnin za izbrisane smo se intenzivno ukvarjali več mesecev in vse vidike natančno pretehtali. Ministrstvo za notranje zadeve nam je predstavilo izračune, kaj različne višine odškodnin pomenijo za slovenski proračun. Poleg izbrisanih moramo imeti v mislih še vse druge poprave krivic, nekdanje in tiste, ki že ali še čakajo Slovenijo .
Presodili smo, da ustavnega sodišča – glede na njegove dosedanje odločitve o odškodninah za izbrisane – ni smiselno dodatno obremenjevati. Še vedno namreč mislimo, da nekoliko višje odškodnine izbrisanim ne morejo popraviti krivic, ki so jim bile storjene. Odškodnine so za žrtve hude diskriminacije namreč vedno prenizke. Zelo nam je žal, da se slovenska politika doslej ni zmogla izbrisanim vsaj opravičiti.
Med človekove pravice sodi tudi varovanje okolja, ki je eno vaših temeljnih področij. Marsikoga to preseneti.Zavedati se je treba, da se okolje spreminja. Danes zaradi onesnaženja še ne čutimo tolikšnih posledic, a ne vemo, kakšne bolezni se utegnejo pojaviti čez deset ali dvajset let. Bojim se, da bo morala država plačevati visoke odškodnine za to, kar bi danes lahko ceneje preprečila.
Nedavno sem se srečala z azbestnimi bolniki. Bolezen se je pri njih pojavila po mnogih letih izpostavljenosti. Danes v Mežiški dolini, ki je sicer sanirana, a še vedno obremenjena s svincem, živijo tudi majhni otroci. Tu sta še Celjska kotlina in Zasavje pa radon v šolah in drugi okoljski grehi. Država bo morala nekoč plačevati kazni za degradirana območja in še zdravljenje ljudem, kar bo veliko dražje, kot če bi onesnaženje preprečila. Vedno trdim, da je spoštovanje človekovih pravic drago, poprava krivic pa precej dražja.
Pomislite denimo, da je plačilo odškodnin izbrisanim in varčevalcem ljubljanske banke padlo ravno v krizni čas. Če bi se to uredilo pravočasno, pred leti, bi bilo za vse gotovo lažje in precej bolj pravično.
Kaj vam odgovarjajo politiki, ko jih opozarjate na te probleme?Doslej sem se srečala že s tremi vladami, ministre zadnjih dveh sem srečala celo večkrat. Na ministrstvu za pravosodje so pristojni za predstavitev našega letnega poročila v parlamentu. Všeč mi je bilo, da so pred poslanci poudarili, da bi moral imeti vsak minister naše letno poročilo na mizi, kot vodilo pri svojem delu.
V zadnjem poročilu smo objavili pregled priporočil iz leta 2013, s katerimi se je politika strinjala, jih sprejela in dodala še štiri svoja. Tista, ki so bila upoštevana in razrešena, smo letos označili s kljukico. Kljukic je žal premalo. Tolaži me le, da je od predstavitve prejšnjega poročila minilo zgolj osem mesecev. Odločila sem se, da bom do konca svojega mandata vztrajala, da bodo uresničena vsa priporočila. Ljudje varuha pogosto sprašujejo, kaj sploh delamo in za kaj porabljamo davkoplačevalski denar. Razumeti je treba, da izvršilne moči nimamo. Naša naloga je državnim organom prenašati sporočila o kršitvah človekovih pravic. Seveda pa od države pričakujemo, da bo kršitve resnično odpravila. Vseh šest let bom uresničevanje priporočil natančno spremljala in nikakor ne bom popuščala.
Zakaj bi vas politiki upoštevali, če pravite, da nimate moči?Imamo neformalno moč in – upam – strokovno avtoriteto. Močnejši smo tudi zaradi vas medijev. Novinarji objavljate zgodbe o kršitvah pravic, za katere je kriva tudi politika. Nekatere zgodbe celo izveste od nas, marsikaj pa tudi mi zasledimo v medijih in sami damo pobude. Vsaka štiri leta so volitve in pričakujemo lahko, da politiki, ki ne bodo poskrbeli za temeljne pravice ljudi, ne bodo več izvoljeni. Vlada, ki zadeve rešuje, pa bo lahko nagrajena s ponovno izvolitvijo. Enako velja za posamezne politične stranke.
Res pa je, da obstajajo teme, ki so s stališča ščitenja človekovih pravic, zlasti zelo ranljivih, zaželene, a politiki z njimi izgubljajo volilne glasove. Takšno je denimo ščitenje pravic Romov. Z župani nekaterih občin imamo probleme, zato opozarjamo, da mora država posredovati tam, kjer župan tega ne more ali noče storiti. Država pa se žal posegov v lokalno okolje brani, četudi je povsem jasno, da bi tedaj, ko je treba pomagati marginaliziranim skupinam, to najlažje storila. Razen če bi ji uspelo večino prepričati, da je pomoč skupinam, kot so Romi ali istospolno usmerjeni, moralna in pozitivna. Vemo pa, da je te teme najbolje odpirati takoj po volitvah. Če čakaš predolgo, so vse bližje nove volitve, večine pa pogosto manjšine ne zanimajo.
Mar ni to paradoksno: k vam se zateka množica ljudi, ki se jim dogajajo krivice, a jih krivice drugih ne zanimajo in ne razumejo, da če se krivice dogajajo enim, se dogajajo vsem, ker je krivičen sistem?Ljudi razumem, saj so tedaj, ko so v težkem položaju, tako na koncu z živci, da se njihov miselni krog zoži. Težave jih preobremenjujejo. Zato na primer revnih ljudi ni smiselno opominjati, da je veliko drugih še revnejših. Ne moremo reči: gospa, vi imate vsaj štiristo evrov pokojnine na mesec, nekateri pa živijo celo s tristo evri na mesec. To so izjemno težke situacije. Nekomu, ki ima samo eno nogo, ne moremo reči, da obstajajo tudi taki, ki so brez obeh. V krizi je med ljudmi vse manj empatije. Doživiš svojo deložacijo, izgubo službe, svoj rubež, lastno nesrečo... Zato je za reševanje sistemskih problemov odgovorna država. Ta mora videti prav vse.