Ponedeljek, 29. junij
Hvala, Miško Kranjec!
Ko me je Alenka Žumbar Klopčič, urednica Energetike.NET, povabila, da bi študentom predstavila poklic fotografa in fotoreporterja, sem brez oklevanja sprejela. Ko pa sem začela urejati predstavitev na prosojnicah, sem naletela na kup vprašanj, ki sem jih morala tudi sama dobro predelati. Predvsem je težko stlačiti toliko let izkušenj v dve uri predavanja.
Zadnje leto se preizkušam v podjetniških vodah kot svobodnjakinja. Novinarstva se nekako poskušam otresti, bolj ali manj neuspešno. V tej sferi se klatim že nekaj več kot 20 let in ta reč te zasvoji. O medijih in novinarstvu vem dosti. Še več o fotoreporterstvu. V mojih pripravniških časih se znanja ni preveč rado podajalo naprej. Vsi so varovali znanje in izkušnje zase. Ne vem, zakaj si moral do vsega priti sam. In smo izgubljali čas z že odkritim. Verjetno smo imeli več časa. Edini šef, ki mi je povedal nekaj uporabnih kreativnih kompozicijskih trikov, je bil Miško Kranjec st. Fotograf, fotoreporter in urednik. Dvakrat mi je dal priložnost in me povabil v svoje vrste. Hvala, Miško! Tudi zaradi tebe sem to, kar sem.
Odkar sem stopila v podjetniške vode, sem bila na nekaj podjetniških delavnicah in predavanjih, svetovanjih. Moram reči, da sem se še največ naučila sama, ko sem brskala po spletu.
Torek, 30. junij
»Out of office replay« v podjetništvu ni najboljša praksa
Nenavadno jutro. Otrok ni doma, sta na morju z mojo drago mamo. Nekako sva kar izgubljena. Prvo leto sva šla zvečer kdaj pa kdaj ven, predlani sva šla celo hribolazit, lani se že ne spomnim več, če sva počela kaj pametnega, letos pa bo bolj v duhu pospešenega dela. Kot podjetnik se oprimeš vsakega posla, kajti stranke so na prvem mestu.
No, vsaj jaz še nisem tam, da bi si privoščila »out of office replay: Dear Madam/Sir, Thank you very much for this e-mail. I am unfortunately out of office and will not be able to read it before 30. 7. 2015. Thank you very much for your understanding. I am looking forward to seeing you in august.«
»One woman band«, kot sem jaz, je zahteven projekt. Dela ti nikoli ne zmanjka. Če ne opravljaš svojega ključnega posla, od katerega živiš, urejaš računovodstvo, spletno stran, facebook profil, tuhtaš, pišeš, delaš finančne plane, se učiš novih veščin itd. In če delaš od doma, je to še težje. Vsaj meni. Bližina kuhinje in sesalca me moti. Čas imaš vedno in nikoli. Za posel in gospodinjstvo. Disciplina je nujna in se je učim.
Čeprav mislim, da sodim med bolj organiziran kader, sem se odzvala na povabilo drage prijateljice Nataše Brunec in šla na delavnico GTD (get things done), ki uči, kako si kakovostno organiziraš delo. Kot kreativec si sicer ne pustim hujših posegov v svoj urejeni kaos, vendar sem povzela nekaj metod, ki mi precej koristijo. In ne motijo kreativnega duha.
Sreda, 1. julij
Dan na off
Iz novinarstva sem vajena, da se ti dan podre, še preden se začne, pa še kdaj vmes. Zato se nisem prehudo vznemirila ob novici, da je poletna medijska šola Energetike.NET, Modri svet, prestavljena na jesen. Del bremena je sicer odpadel, vendar mi je vseeno žal. Bil bi lep prehod v poletje. Očitno študentje vseeno le potrebujejo počitek.
Zadnje čase opažam, da je postal junij drugi december. Norišnica vsepovsod. Ljudje se obnašajo, kot da bo s poletjem konec sveta. Šolski in vrtčevski nastopi, zaključki otroških dejavnosti. Nujno praznovanje vseh rojstnih dni vseh tistih nesrečnikov, ki so se rodili poleti, vsi se evforično menimo za druženja, preden zginemo na dopust. Pa saj je samo dva meseca! Konec ju bo, še preden bomo dobro vdihnili.
Tudi v podjetništvu je čas za polletno bilanco. Da malo pogledamo, kje smo, kako čez poletje in kako naprej. Poletje je lahko za svobodnjake precej sušno. Večina strank je na dopustu oziroma vsaj ne preveč aktivnih, dogodkov ni kaj dosti. Pred prvim septembrom je spet novi preplah, kot da se bo svet začel na novo vrteti, in to v nasprotno smer!
Pa ostanimo še malo v poletju. Klic Mateje Kegel Kozlevčar, organizatorke poletne šole Modri svet, sem prejela ravno, ko sem na UE v Tobačni čakala v vrsti za osebno izkaznico. Zdaj je sicer to zelo gosposko, lepo sediš (če prideš dovolj zgodaj) in čakaš, da se pojavi tvoja številka na ekranu. Če se nabere res preveč ljudi, gospa na informacijah začne pošiljati ljudi še na druga okenca. Pohvalno, res! Ampak zakaj, zakaj vedno take stvari počnemo zadnji hip ali že celo prepozno? In si delamo dodatne stroške za ekspres izdelavo? Morda gre to pri meni pripisati mojemu urejenemu kaosu. Slab izgovor, vem.
No, osebna izkaznica bo letos dovolj, potnega lista ne bomo potrebovali. Lansko leto smo se nastavljali tunizijskemu vročemu soncu, letos – hvala bogu glede na dogodke – nismo vplačali nobenega avansa. Grčija nam je že nekaj let predraga, pa tudi grške avanture mi letos ni žal, čeprav je hudo lepa. Červar bo prava fantazija.
Četrtek, 2. julij Pogajanja za ceno kot na turški tržnici
Danes je pester in deloven dan. Že nekaj časa se pripravljam, da bi dodala na svoji spletni strani www.barbarareya.si še svoj blog. Pisanje teh podjetniških dnevnikov je bila prava brca v rit, da to speljem.
Spletno stran sem si postavila sama. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to počela, saj se nisem nikoli s tem ukvarjala in tudi zanimalo me ni. Vedno se mi je zdelo, da moraš biti računalniški genij, da se sploh pritakneš teh reči. No, saj včasih si res moral biti, danes pa je to s skoraj brezplačnimi orodji za izdelavo spletnih strani pravzaprav samo stvar »zicledra«. V tem sicer nikoli nisem blestela, če pa je človek motiviran, se marsikaj da.
Nujno sem morala odbrzeti v mesto na sestanek. In ko si že ravno v mestu, seveda skočiš še sem in tja. Pa nujno kupiti še novo šolsko torbo za starejšo hči, da bo darilo za rojstni dan. Ker je bil del plastike poškodovan, sem se začela pogajati za nekoliko nižjo ceno in od poslovodje sem res dobila kar 15-odstotni popust. Ja, tudi tega sem se naučila v tem enem letu podjetništva. Zdaj tudi jaz barantam. Nikoli tega nisem marala, zato sem na dopustih v južnih krajih vedno bežala od tržnic in ozkih ulic, natrpanih s trgovinami, ker sem vedno potegnila kratko. Oziroma preplačala še pa še.
Ampak očitno se je ta duh naselil tudi v Slovenijo, kajti ponudba le redko zdrži ceno. Vedno so še neka pogajanja. Čeprav ne prodajam »poškodovane storitve«, pa tudi cena ni navita kot na turški tržnici. Se pa dostikrat tako počutim.
Petek 3. julij
Nefotogeničnih ljudi praktično ni
Končno imam spet fotoaparat v rokah Družinski portret. Se zdi, da delo ni zahtevno in ga opraviš mimogrede, pa ni tako. Nič manj zahteven ni od poslovnega portreta. Nisem hitro zadovoljna. Ne morem delati vse po enem kopitu, vsakič želim odkriti nekaj novega in vsakemu narediti unikat. Zato me tudi pokličejo. Pred vsakim fotografiranjem imam nekaj treme. Kar je zdravo, potem vem, da bom dala vse od sebe. Če treme ni, delaš rutinsko.
Sicer se lahko stvari na terenu obrnejo na glavo. Pri fotografiranju ljudi je že tako. Potrebna sta dva. Fotograf in portretiranec (ali več njih). Vzpostaviti se mora neka dobra energija in zaupanje. Velikokrat slišim – joj, veste, jaz sem tako nefotogeničen/a. Poslikala sem res že ogromno ljudi in z gotovostjo lahko trdim, da je morda resnično nefotogeničnih slab odstotek ljudi. Ostale je samo strah, imajo zadržke, jim je nerodno, ali jim gre na živce. Torej je moja naloga, da portretiranca sprostim, njegova pa, da mi zaupa. Samo v eno smer ne gre.
Sobota, 4. julij
Popolna svoboda za dve uri
Sobota. Zjutraj vstanem kot običajno in se odpravim po otroke v Istro. Rada sem sama v avtu. V resnici imam samo takrat čas čisto zase. Pri dveh relativno majhnih otrocih, ki se stalno pulita za mojo pozornost, partnerjem, ki bi prav tako rad prišel do svoje besede, poslom, ki mu ne rečeš ob 17. uri nasvidenje za danes – je čas samo zame resnično skrčen na minimum.
Misli so povsod in nikjer in ker vozim na avtopilota, seveda zgrešim in se odpeljem proti Novigradu namesto Poreču. Na srečo vsaj dojamem pravi čas, da se mi še splača obrniti. Garmin nam je namreč po kar nekaj letih dokončno škripnil. Hvala bogu, sem na dopustu, bom že prišla, ko bom. Saj veste – čar je v poti, ne v cilju. Še pravočasno prinesem manjkajoče sestavine za kosilo. Deci malvazije za dobrodošlico, objemček otrok, skok v morje, skuhano in postreženo kosilo, pomita posoda, pripravljen ležalnik v senci samo zame – ga ni hotela, ki bi mi to nudil. Odlična je bila tale sobota. Ostanem čez noč, jutri se vračamo.
Nedelja, 5. julij
Ojej, počitnice so!
24 ur stran od doma in pisarne ima popolnoma drugo dimenzijo. En dan doma lahko mine, ne da bi ga sploh zaznala. 24-urni pobeg iz vsakdana pa je krasen akumulator za nov delovni teden. Vedno je nekoliko tesnobno in težko zapustiti kraj, kjer se zdi, da ni nikoli težav in da so vsi srečni in zadovoljni. Pot domov mine brez zapletov in se ne izgubim!
Misli so že v prihajajočem tednu. Napovedanih imam nekaj snemalnih dni, kar je odlično. Jutri zjutraj moram potrditi ure ali se na novo dogovoriti. Rada imam vse jasno pred slikanjem. Tako je vsekakor manj možnosti za neprijetne situacije.
Izredno cenim ljudi, ki so odzivni. Tako v poslovnem kot tudi zasebnem življenju. Razburja me, da nekomu pošljem elektronsko pošto, sms ali klic, potem pa se javi čez dva dni.
Zelo dobro na primer komunicirava z Andrejo Jernejčič iz podjetja Lin & Nil. Zanjo vem, da jo bom vedno dobila po elektronski pošti tudi v poznih večernih urah, ne glede na dan in se lahko vse dogovoriva.
In tako ko z mislimi že pošteno rovarim po prihajajočem tednu, me pri Ravbarkomandi prešine misel – ojej, počitnice so! Kaj pa otroci?