Čeprav se že nekaj časa širi predvsem glas o uspešnih dijakih Gimnazije Vič, se za njimi skrivajo tudi uspešni profesorji. Ena izmed tistih, ki so že vajeni potovanj in predstavitev na mednarodnih tekmovanjih, je Alenka Mozer. V šolskem letu, ki se je izteklo, je med jesenskimi počitnicami peljala dijaka po zlato nagrado v Brazilijo, tam sta se s svojo projektno nalogo neposredno uvrstila na tekmovanje v Turčiji, kamor so odpotovali med prvomajskimi počitnicami. Že nekaj dni po vrnitvi so z drugimi viškimi raziskovalci odpotovali v Houston na tekmovanje I-SWEEP, kjer so Slovenci že znani. Za konec pa je Mozerjeva, kot izkušena mentorica in sodnica, peljala sedmerico dijakov še na projektno olimpijado Genius v zvezno državo New York, kjer so dosegli najboljši uspeh doslej – prav vsi so se vrnili domov z medaljo okoli vratu.
Informatiki so se povezali
»Veste, to je kar naporno. Ampak tudi prijetno,« je bila iskrena nasmejana profesorica, ko smo se z njo pogovarjali v prazni stavbi viške gimnazije. Kot častni gostje so bili Vičani avgusta povabljeni tudi na tunizijsko tekmovanje, a ga bodo zaradi okoliščin preskočili. »V čem je skrivnost teh uspehov?« jo vsi sprašujejo, Mozerjeva pa odgovarja, da se ti seveda niso zgodili čez noč. »To so rezultati skoraj dvajsetletnega medpredmetnega dela,« poudarja in nadaljuje, da se je zgodba začela s projektom Timko učiteljev informatike. Ti pri svojem predmetu učence naučijo uporabljati računalniška orodja za izdelavo projektnih nalog, za vsebine pa so angažirali druge predmete. Mozerjeva se je v projekt seveda vključila z največjim veseljem, medtem ko je prvo tekmovanje v tujini odkril eden izmed nadobudnih dijakov.
Samo treh stvari ne zamenja
»Najbolj me veseli prav njihova samoiniciativnost,« prizna sogovornica in hiti pripovedovati, kako sta dijaka z Viča že v prvem letniku dala pobudo za nalogo o tamkajšnjih poplavah. »Hodila sta okrog, naredila popis, iskala fotografije, pogledala, katere ukrepe so uvedli, in podobno,« pove s ponosom, čeprav tega nista počela pri kemiji, ki jo poučuje. Čuti se namreč kot del šolske ekipe, ki je medpredmetno sodelovanje vzela zelo resno. »V življenju problemi niso omejeni. V neki novi situaciji ne boš uporabil samo kemijskega znanja ali znanja jezika, ampak vse, kar znaš,« je prepričana kemičarka.
Kako pa je izbrala kemijo? »Moram priznati, da sem se zelo težko odločila. Ko je bil informativni dan, sem zjutraj vstala, šla v kopalnico, nato pa sem se kar vrnila v posteljo, ker nisem vedela, kam bi šla,« v smehu prizna. Na koncu se je zadeve lotila racionalno: za jezike, ki so jo najbolj zanimali, se je odločila, da so sredstvo, ne cilj; matematiko, ki so ji jo priporočila testiranja, je dojemala kot orodje in na koncu je ostala kemija. Na fakulteti za kemijo se je tudi zaposlila kot mlada raziskovalka, nato je učila na Gimnaziji Moste, po tem pa je bila šolska inšpektorica. »Imela sem celo svoj pregovor, da zobne ščetke, prijateljev in moža ne zamenjam, vse drugo pa,« se nasmeje, sploh ker zdaj že 18 let uči na Viču. Pa bi zdaj zamenjala službo? »Če bi šlo za zelo dober izziv, bi,« izstreli. Ne bi pa nikoli več sprejela dela, pri katerem ne bi bila v stiku z najstniki, saj, kot pravi, mora biti v prvih bojnih vrstah z njimi.
Profesorji, ki pustijo sledi
»Učne vsebine so pri nas enake kot v drugih šolah, edina razlika je, da so pri nas osmišljene s takšnimi dejavnostmi, kot so projektne naloge, debate, raziskovanja,« poudarja Mozerjeva, ki je naravoslovka z dušo in srcem. »Mož se mi smeji, ampak ko dam pokovko v mikrovalovno pečico, je to zame vsakič znova bolj zanimivo kot kar koli po televiziji,« je ni sram priznati. Da je kot učiteljica ostala entuziastična, pripisuje določenim osebnostnim lastnostim, kakšen moraš biti kot učitelj, da pustiš sledove pri svojih dijakih, pa je spoznala že na »Šubički«. Zaradi Milene Kožuh je umetnostna zgodovina še vedno njena druga ljubezen, iz spomina pa privleče še kup profesorjev, ki so ji vzor.
Za boljšo prihodnost se ji zdi pomembno, da bi vzgajali mlajše učitelje za mentorje v dijaških projektih. Toda to bi morali tudi ustrezno ovrednotiti, ne da to počnejo v prostem času. »Učiteljsko delo je res poslanstvo, ampak tudi poklic. Ne predstavljam si sebe pred dvajsetimi leti z majhnimi otroki, da bi to zmogla ob tem, da bi morala reševati še svoje eksistenčne probleme,« je kritična. Zujf bo tako po njenem mnenju negativno vplival na generacije, saj elana poln mladi človek, ki ne more napredovati več let, četudi ima izjemne rezultate, čez pet let ne bo nenadoma začel dobro delati.
