Južnoafriški trobentač Hugh Masekela je glasbena veličina, čeprav niti sam v svoji skromnosti tega ne prizna. »Sem garač, ne kak glasbeni genij. Da sem dober, moram veliko delati in biti v formi. Nisem več mlad, sem pa močnejši od mlajših članov ekipe,« se je pošalil. In pri 76 letih je res še v odlični formi tako na odru kot drugod. Redno se ukvarja s taj čijem in jogo, plava, obvladal je svoje škodljive razvade, kot so droge in alkohol, a se jim ni odpovedal, saj meni, da je treba v življenju tudi uživati, ob pravi meri zase. Še vedno je povsem in ves predan glasbi. A tako je že od mladih nog, saj pravi, da so bili v Južni Afriki obkroženi z glasbo iz gramofonov, radiev, ulice, cerkve, zaradi številnih tujih kolonizatorjev pa so se tam kopičili mnogi svetovni glasbeni vplivi. »Zato smo južnoafriški glasbeniki zelo raznoliki, odprti za vsakršno glasbo. A vseeno vse, kar igram, igram po afriško, drugače ne znam.« Na glasbo samo gleda še bolj elementarno in meni, da ni od človeka ustvarjena, ampak mu je dana od narave.
Obkrožen z glasbo
»Ko sem odraščal, je bila glasba povsod. Tudi sam sem neprestano pel, od petega leta sem igral klavir. Takrat še ni bilo kritikov, ampak so ljudje enostavno imeli radi glasbo. Mediji so takrat že začeli malo razločevati in so imenovali swing, ragtime, dixieland, a vse to so zame medijske besede, kategorije, predalčki. Milesa Davisa, Louisa Armstronga ali Dizzyja Gillespieja nikoli nisem slišal reči, da igrajo jazz. Vedno so rekli, da igrajo glasbo. Ko sem odraščal, nismo poznali kategorij in pri tem sem tudi ostal, na glasbo gledam z drugačne perspektive. Zato imam doma vse mogoče ustvarjalce z vsega sveta, od Bacha do Ravija Shankarja, od Palestine do afriške tradicionalne glasbe z vseh koncev. Glasba se nikoli ne ustavi, saj ni stvar človeka, ampak dar narave. Vse, kar nas obkroža, je glasba – dež, ocean, ptičje petje, delo v tovarni.«
Prepričan je tudi, da je glasba literatura Afrike. »Vedno smo se izražali prek glasbe. In tako smo tudi izgubili našo celino, saj smo tudi naš napad na nasprotnika napovedali s petjem, ki je tako vedel, kje smo,« se je nasmehnil. »Ampak to nas ni nikoli ustavilo pri petju. Zelo malo je v Afriki zapisanega, večina stvari je izražena skozi glasbo, poezijo, ustno izročilo.« In ta glasbena literarnost in vezanost na naravo je vsekakor slišna v njegovih skladbah, ki velikokrat vpletajo tudi zvoke iz vsakdana in ga dobesedno z glasbo naslikajo pred nami – kot je rudarski vlak v žalostni pripovedi o trpljenju južnoafriških sužnjev Stimela ali podeželski zvon, zvončkljanje praznega vrčka v njegovi največji uspešnici Grazing in the Grass. Kot pripadnik v apartheidu zatirane rase je moral nujno zrasti v upornika in tudi sam je preživel tri desetletja v izgnanstvu. V Južno Afriko pa se je vrnil z jasnim in glasnim glasbenim izrazom zahtev množic: »Vrnite nam Nelsona Mandelo, vrnite ga v Soweto!«
Rešeni apartheida, a ne rasizma
»Na koncu smo si državo končno izborili nazaj in se rešili apartheida z veliko pomočjo glasbe. Ko na desettisoče ljudi poje isto protestno pesem, je to zelo močno dejanje. A do leta 1985 nikjer na svetu nihče ni posnel niti ene od teh pesmi, ko so se razširile po svetu tudi s pomočjo televizije in filma, pa smo tudi drugod dobili več podpore.« Podobno vidi, da je glasba pomagala pri emancipaciji temnopoltih Američanov, ki so si z odlično godbo, izvirajočo iz New Orleansa, sčasoma pridobili spoštovanje in veljavo.
»A to ti pomaga le do določene točke. Pri nas smo se tako rešili apartheida, a nismo se rešili rasizma, podobno je v ZDA. Rasizem je tako močen del človeka, kot da mu je že prirojen, vsekakor pa privzgojen. Že v sami ideji meje je vključen in zaradi tega prihaja do konfliktov in vojn.« Zaveda se, da trenutno v Južnoafriški republiki kljub osvoboditvi stanje nikakor ni dobro, saj je po padcu apartheida upor zamrl, ekonomija in dobički od izkoriščanja pa še naprej ostajajo pri kolonizatorjih. »Nihče se ne spominja dejanskih ljudi, ki so osvobodili Južnoafriško republiko, in ti niso bili poplačani za svoje trpljenje, revščino, plenjenje. Tako kot drugod, kjer so bili kolonizirani, v Južni ali Severni Ameriki. Večina ljudi na svetu je revna in na te se vsi požvižgajo. Tako se izkoriščanje in beda nadaljujeta, namesto da bi končno rekli, da je za vse na svetu vsega dovolj.«
Umetnost sodelovanja
Njegova izjemna, že šest desetletij dolga glasbena pot se je začela tako, da mu je lokalni župnik, ki so ga kasneje prav tako izgnali, podaril trobento in mu kasneje pomagal v Veliko Britanijo. Medtem je konec petdesetih med drugim skupaj z Dollar Brandom, kasneje znanim kot Abdullah Ibrahim, igral v prvi moderni južnoafriški zasedbi Jazz Epistles. »Takrat smo vadili ves dan, potem pa igrali vso noč. Spali smo po tri, štiri ure, če sploh. Skupaj smo študirali in spoznavali glasbo ter samo igrali,« se spominja. Leta 1960, ko je bil za 30 let prisiljen zapustiti domovino, je s podporo slavnega violinista in dirigenta Yehudija Menuhina sredi zlate dobe newyorškega jazza prispel v glasbeno šolo na Manhattnu. Vsak večer se je srečeval z glasbo velikanov, kot so Miles Davis, John Coltrane in Thelonious Monk, učil pa se je pod mentorstvom legend Dizzyja Gillespieja in Louisa Armstronga ter ob podpori Harryja Belafonteja in Miriam Makeba. Spodbujali so ga k razvijanju lastnega sloga, ki je temeljil na njegovem afriškem izvoru. Sodeloval je tudi z drugimi velikani svetovne glasbe, kot so Bob Marley, U2 in Paul Simon.
»Glasba ni nikoli zgolj delo posameznika, tudi če si vrhunski solist, saj še vedno potrebuješ druge glasbenike. Po svoji naravi je umetnost sodelovanja. Če imam rad ustvarjanje nekoga, si slej ko prej želim z njim zaigrati. Glasbe tudi ne igraš zase, ampak za ljudi, in če ne bodo šli domov srečni, ti je spodletelo, si tratil njihov čas.« Najbolj si je zapomnil enomesečno gostovanje pri Feli Kutiju v Nigeriji, kjer je vsak dan razen ob ponedeljkih igral z njim v kultnem klubu Shrine (Tempelj).
»Spomnim se, da smo igrali tudi po osem ur. Fela je kdaj šel vmes malo počivat, prišel nazaj in nadaljeval do jutra. Veliko smo se smejali, saj je bil zelo zabaven. Po drugi strani pa je bil politično vsekakor bolj radikalen, najbolj jezen človek, kar sem jih kdaj srečal. Nad vsem je bil ogorčen, a hkrati mu je vse pomenilo šalo. Vedno ga je obkrožalo ogromno ljudi, kot bi bil kak kralj, in v šalil sem ga spraševal, kako je lahko aktivist, če mora skrbeti za vse kraljestvo. Najbolj pa sem pri njem cenil iskrenost, saj je vedno povedal in uglasbil to, kar je mislil in čutil, čeprav je bilo to kdaj tudi pretirano. In potem se je smejal. Tudi če ga je pretepla policija.«
