Poljski skladatelj, dirigent in akademik Krzysztof Penderecki (1933), ena najbolj priznanih ter cenjenih glasbenih osebnosti 20. in 21. stoletja, je že večkrat navduševal slovensko občinstvo. Prejemnik številnih nagrad, tudi treh grammyjev, se bo na ponedeljkovem koncertu v okviru 63. Ljubljana Festivala kot že velikokrat doslej predstavil tako v vlogi dirigenta kot skladatelja. Izvedeno bo namreč eno njegovih najpomembnejših del, naslovljeno Poljski rekviem, ki je posvečeno nekaterim tragičnim dogodkom in junakom iz poljske zgodovine.
Tragika v glasbi
Krzysztof Penderecki je kariero začel davnega leta 1959, leto prej pa je končal študij kompozicije in postal profesor na akademiji za glasbo v Krakovu. Njegovo prvo odmevnejše delo je bil Pasijon po Luki, prvič izveden sredi šestdesetih let. Zatem je hitro pridobil sloves v avantgardnih varšavskih krogih pa tudi zunaj domače Poljske, saj je med drugim poučeval na priznani ameriški univerzi Yale. Danes nosi naziv častni doktor kar 28 svetovnih univerz.
V njegovem opusu so tri operna dela, simfonije, koncertne skladbe, komorna dela in velike vokalno-instrumentalne partiture. Precej svojih del je Penderecki posvetil katastrofam 20. stoletja, kot je denimo Žalostinka za žrtve Hirošime za 52 godalnih inštrumentov iz leta 1960, klavirski koncert Resurrection pa je nastal pod vtisom strašljivih dogodkov 11. septembra 2001. Tudi Poljski rekviem, ki ga bodo pod njegovo taktirko v Ljubljani izvedli Orkester Slovenske filharmonije, Zbor Slovenske filharmonije, Zbor Opere SNG Maribor, Komorni zbor Ave in štirje priznani solisti, s seboj prenaša spomin na številne tragične dogodke iz poljske zgodovine, kot denimo množično umiranje Poljakov v Auschwitzu ali ruske poboje poljske inteligence v Katinskem gozdu. Začetki dela segajo v leto 1980, kasneje pa je partitura doživela več revizij, nazadnje pred desetimi leti, ko je bil dodan Ciaccono za godala v spomin na priljubljenega papeža poljskega rodu Janeza Pavla II.
Nenehno inovativen
Kljub enainosemdesetim letom je Krzysztof Penderecki, ki je pričel komponirati s sedmimi leti, še vedno v vrhunski skladateljski kondiciji. V nedavnem intervjuju je izjavil, da glasbo piše kar vsak dan. V mladosti se je rad oziral za sodobnimi glasbenimi smernicami, saj je bil pomemben del avantgarde, kasneje pa je začutil potrebo po vrnitvi k tradiciji. Vsekakor se je njegov slog skozi čas precej spreminjal. »Nenehno se moram boriti sam s sabo, saj iščem vedno nekaj novega. Ne maram se ponavljati,« je nekoč izjavil. Pred nekaj leti je sodeloval celo s kitaristom rock zasedbe Radiohead Jonnyjem Greenwoodom.
Veliki skladatelj, ki je že ob začetkih svoje kariere prebijal kreativne bariere, za inovacijami nenehno opreza tudi, ko gre za izrazne zmožnosti inštrumentov. Zgodilo se je že, da je izumil kakšen nov inštrument, ker z obstoječimi ni mogel proizvesti želenih zvokov. Kljub temu meni: »Nikoli ne moreš doseči popolnega zvoka.« Nenehno pa piše tudi za vokale, saj pravi, da je »človeški glas najlepši inštrument, ki je bil kadar koli ustvarjen«. sk
