V zgodovini popularne glasbe poznamo veliko ritmičnih sekcij, vrednih vsega spoštovanja. Kot druga sta mi na misel prišla Keith Moon in John Entwistle (The Who), toda prvo mesto je že vse od trenutka, ko sem prvič slišal albuma Sinsemilla skupine Black Uhuru in Warm Leatherette Grace Jones, rezervirano za navezo z edinstvenim ubijalskim instinktom – to sta bobnar Sly Dunbar in basist Robbie Shakespeare, znana preprosto kot Sly & Robbie.
Sožitje glasbenih slogov
Manj poglobljeni sledilci glasbenega dogajanja so zagotovo debelo pogledali, ko so na programu letošnjega Jazz festivala Ljubljana zagledali skupni koncert norveškega trobentača Nilsa Pettra Molvaerja in jamajškega dvojca Dunbar-Shakespeare. Priznam, da sem »zaskrbljeno« razglabljanje meni neznanega krožka na to temo pred kratkim vlekel na ušesa v nekem domačem klubu. Prav neenotnost mnenj o omenjeni kombinaciji ponuja odgovor na vprašanje o tem na videz nenavadnem sožitju dveh glasbenih kultur: v glasbi ni meja, ne geografskih, še manj žanrskih. Sly in Robbie se tega še kako dobro zavedata, saj že od sredine sedemdesetih let ne premikata samo mej reggaeja, temveč popularne glasbe nasploh. Več kot 200.000 posnetkov, na katere sta se v različnih vlogah – kot glasbenika ali producenta – podpisala, je še kako stvaren dokaz za to. In skrb, kako bo njuna ritmična linija sovpadla s Molvaerjevo trobento, je povsem odveč.
Navsezadnje lahko izhodišče tudi obrnemo in se vprašamo, kaj imajo skupnega tako različni izvajalci, kot so Herbie Hancock, Bob Dylan, Grace Jones, The Rolling Stones, Gilberto Gil, Serge Gainsbourg, Tricky, Sinead O'Connor, Paul McCartney in Jovanotti, ter velika imena reggaeja, kot so Black Uhuru, Jimmy Cliff, Gregory Isaacs, Peter Tosh in Bob Marley. Odgovor je sila preprost: vsi so tako ali drugače potrebovali storitve Dunbarja in Shakespeara – s te ali one strani stekla v studiu. Sly in Robbie namreč ne skrbita zgolj za brezhibne ritmične linije, temveč glasbo v svojem studiu tudi uokvirjata ali ji podajata nov »videz« (remiksi). Sredi devetdesetih let je bilo denimo obdobje, ko je vrsta glasbenikov prihajala k njima z željo, da bi že uspešni skladbi vdahnila novo življenje in jo približala še krogu ljudi na plesiščih. Tovrstnim storitvam se nista odrekli niti Madonna niti kasneje Britney Spears. A takšne intervencije so seveda le eno – in še to majhno – poglavje v njunem pestrem in razgibanem opusu.
Sinonim čvrstega ritma
Sly in Robbie sta po svoji osnovni izobrazbi predvsem oblikovalca čvrstih ritmičnih podlag, ki sta znala do najmanjše podrobnosti razviti in izkoristiti svoj talent. V vsakem trenutku vesta, kaj želita in kako te želje realizirati, pa četudi znotraj (včasih) naporne večžanrske slojevitosti ni lahko biti hkrati ritmično razmahnjen ter melodično in harmonično privlačen. Sly in Robbie te prehode obvladujeta malone neopazno in jih pogosto z otročjo lahkoto preskakujeta. Tudi v trenutkih njunih najbolj krepkih prijemov pa je v ozadju mogoče slišati veliko mero tolerance, prečrpane iz bogatega nasledstva popularne glasbe. V roki imata vedno močne komercialne ali eksperimentalne adute; odločitev, na katero stran se bosta nagnila, pa je odvisna od pošiljatelja vabila ali njunega trenutnega počutja.
Spoznala sta se na domači Jamajki v začetku sedemdesetih let. Kot velika zaljubljenca v ska in rock steady glasbo sta kmalu našla skupni jezik, še posebej, ker sta informacijo več (po)iskala še v programih založb Stax in Motown. Te je bilo veliko tudi na lokalni radijski postaji, ki je vrtela zlasti blues in soul glasbo. Vse to je sooblikovalo njune ritmične »matrice«, ki so osvojile vse prave odvisneže od reggae glasbe. Nihče ni mogel mimo njiju ali, bolje rečeno, nihče ni hotel mimo njiju. Če si v drugi polovici sedemdesetih let na gramofon položil reggae album, je bila velika verjetnost, da prav onadva ustvarjata linijo bobna in basa. V tistem času sta se uveljavila zlasti v spremljevalni skupini Petra Tosha, kjer sta neizbrisno sled pustila na albumih Legalize It, Equal Rights in Bush Doctor, ter počasi našla svoj stalni prostor tudi v zasedbi Black Uhuru, se kasneje digitalizirala, potopila v »skulirane« vode duba (izjemni album A Dub Experience) in prestopila pragove plesišč. Težko, pravzaprav nemogoče je prešteti, kje vse sta Sly Dunbar in Robbie Shakespeare pustila svoj nezamenljivi ritmični odtis; v nasprotju s preštevilnimi glasbenimi egocentriki sta bila namreč vedno privržena skupinskemu cilju in izbranemu zvočnemu konceptu.
