Resnici na ljubo Sarkozy pred tremi leti in pol ni v celoti zavračal grškega referenduma. Z Merklovo sta Papandreua na srečanju G20 v Cannesu stisnila v kot, da bi moral na referendumu sonarodnjakom postaviti vprašanje o izstopu Grčije iz območja evra (in posledično Evropske unije), ne pa od njih zahtevati odločitev o ostrih varčevalnih ukrepih v zameno za 130 milijard evrov finančne pomoči EU, IMF in ECB, ki seveda ni bila mišljena kot nepovratna. Grški premier je tistega zgodnjega novembrskega jutra že v francosko letovišče prišel močno načet. V VIP-salonu atenskega letališča mu je nož v hrbet zaril nekdanji tekmec za vodstvo panhelenske socialistične stranke in tedanji finančni minister Venizelos z odločnim nasprotovanjem kakršnemu koli referendumu, s čimer se je že napovedal padec Papandreuove vlade. Ta je bil hiter, tehnična naslednica vlade s podporo Pasoka, prej opozicijske konservativne Nove demokracije in prvič po padcu vojaške hunte skrajno desničarske stranke LAOS pa je v nadaljevanju izpeljala ratifikacijo drugega podpornega finančnega paketa. Ta je med drugim zahteval drastično krčenje sredstev v javnem sektorju skupaj z znižanjem minimalne plače in pokojnin ter odslovitvijo nadaljnjih 15.000 zaposlenih v njem. Na izrednih volitvah maja 2012 so bili Grki videti povsem neodločni glede tega, s kom naj v prihodnje drvijo svoji neizbežni usodi naproti, posledično pa parlamentarne stranke niso mogle sestaviti koalicije. Ponovno vprašani so dva meseca pozneje bianko menico podpisali konservativcem iz vrst Nove demokracije, novi premier, bolj upnikom kot Grkom všečni Antonis Samaras, pa je upravičil pričakovanja trojke. Potem ko je sodržavljane potisnil na dno varčevanja in jim ukinil še nacionalno televizijo, so lahko prikazovali, da ustvarjajo tekoči proračunski presežek in zaznavajo gospodarsko rast, čeprav je bilo mnogim jasno, da bi se od kriznih tal po 25-odstotnem padcu za malenkost odbila tudi železna krogla.
Vzpenjajoča se levičarska Siriza je konec lanskega leta izkoristila izbiranje predsednika države, da je sprožila izredne volitve. Ustavno določilo, da mora do njih priti, če parlamentu v treh poskusih ne uspe izbrati vodje države, je Stavrasa Dimasa postavilo v središče spora o Grkom vsiljeni varčevalni in reformni politiki, Aleksis Cipras pa se je v boj za njihove glasove podal z obljubo, da bodo »dogovori o varčevanju v zameno za finančno pomoč zgodovina, če bo takšna volja naših ljudi«. Napovedal je nova pogajanja, ki ne bodo upoštevala samo mednarodnih posojilodajalcev, ampak tudi realne grške zmožnosti za poplačilo obveznosti, ki so jim jih na glavo nakopale prejšnje vlade v špekulativnem blodnem razmerju z njimi. Vik in krik, ki so ga takoj po razpisu izrednih volitev na začetku letošnjega leta zagnali v Uniji, Mednarodnem denarnem skladu in Evropski centralni banki in z njim orisali katastrofalne posledice zmage Sirize, je najboljši dokaz, da so Grki pred malo več kot pol leta dobro vedeli, o čem odločajo. Vse, kar se je dogajalo po Ciprasovem prevzemu vlade, je zato kaznovanje Grkov, ker niso ponižno sklonili glav in ker so rekli ne puščanju krvi, ki jim v osmih letih ni prineslo nobenega olajšanja, kaj šele ozdravitve, saj se je denimo njihov dolg s 130 odstotkov BDP v letu 2010 povzpel na sedanjih 180 odstotkov.
Od samega začetka je v zraku viselo vprašanje, kdaj bo Cipras klonil in kako. Objava referenduma, ki je lahko sporen, ker grška ustava onemogoča vseljudsko odločanje o fiskalnih vprašanjih, je zato večinoma prikazana kot njegov politični samomor. Upati je mogoče le, da ga – kljub viku in kriku, ki prihaja iz Bruslja, Frankfurta in Washingtona – kot takega ne bodo razumeli grški volilci, temveč se bodo kot Nobelovec Joseph Stiglitz zavedali, da tokrat sploh ne gre več za denar in ekonomijo, ampak za moč in demokracijo. Ekonomija, za katero EU, ECB in IMF še vedno niso pripravljeni prevzeti odgovornosti, je v minulih petih letih vodila Grčijo samo v prepad, v katerem se zdaj ukvarja z omenjenim 25-odstotnim padcem BDP in 60-odstotno brezposelnostjo med mladimi. Pri tem že vrabci na strehah čivkajo, da 360 milijard evrov, opisanih kot finančna pomoč Grčiji, država večinoma ni videla, ampak so končali kot poplačilo zasebnih posojilodajalcev, med njimi vsaj tretjina v nemških in francoskih bankah.
Denar in gospodarstvo sta pristala tam, kjer je v najbolj elementarnem neoliberalizmu zaželeno, to je pri kapitalskih plenilcih, ki niso le brez socialnega čuta, ampak ožamejo vsakogar do konca kot limono. V Grčiji se za vso Evropo določa, ali bosta tam pristala tudi (politična) moč in demokracija. Strašljivo je, da nas tisti, ki jim je moč podelilo ljudstvo, zdaj pred ljudstvom svarijo. Kot da je to podleglo fašizmu, a tudi v tem primeru ga je s fašizmom nekdo okužil in nanj je treba jasno pokazati. Upajmo, da že na grškem referendumu.
