Ima toplo in veliko srce, ki pacientu daje občutek varnosti. Nanj sem se lahko obrnila podnevi in ponoči, pa ne le za strokovni nasvet. Včasih sva samo poklepetala in to je bila vsa čarovnija, ki je bila potrebna, da se je vsa soba počutila bolje,« je o zdravstvenem tehniku Nedeljku Grgiću zapisala ena od bolnic, ki ga je skupaj z drugimi bolniki in njihovimi svojci nominirala za znanilca upanja.
Da je med zaposlenimi v zdravstvu, ki jih bolniki najbolj cenijo, je 25-letnik izvedel na dopustu v indonezijski Džakarti. Ko so ga poklicali iz Slovenije, je bila ura štiri zjutraj. »Nič mi ni bilo jasno, hotel sem samo, da me pustijo spati,« se pošali.
V njegovem imenu je nagrado prevzela nekdanja pacientka Mojca Jambrešič. Iz njunih pogovorov na Onkološkem inštitutu se je, kot pravi, sčasoma razvilo prijateljstvo. »V bolnišnico sem hodila ob petkih, ko je bilo tam manj ljudi. Pohecal se je, da hodim na vikend pakete. Vedno je imel kakšno šalo v rokavu. Strokovni so vsi zaposleni, a včasih človek potrebuje ravno humor. Malo drugačen pristop mi je veliko pomenil,« pripoveduje Jambrešičeva. Dobra izkušnja na Onkološkem inštitutu jo je tudi spodbudila, da danes sama pomaga bolnikom. Z njimi se kot prostovoljka pogovarja, podarja pa jim tudi vijolično pobarvane kamne z optimističnimi sporočili.
Pacientom se odpre, a skuša paziti nase
Ko se je odločal za srednjo šolo, je Grgića sprva mikalo, da bi postal kuhar. A socialna delavka, ki je šolarjem svetovala pri izbiri, mu je v zadnjem trenutku predlagala delo v zdravstvu. »Rekla mi je, da ne sodim v tako zaprte prostore, kot je kuhinja. Imela je prav. Se je pa malo kasneje za kuharski poklic odločil moj brat, ki ga to zares veseli.« Nedeljko Grgić je sicer najraje med ljudmi, rad se pogovarja z bolniki in jim pomaga. A včasih je težko.
»Paciente spustim blizu in se jim odprem, a do neke meje. Včasih kaže dobro, a se potem hitro obrne na slabše in človek odide. Zelo hudo je, če si se prej navezal nanj,« pove. Naš sogovornik dela na oddelku, kjer zdravijo bolnike z limfomom. Med njimi je veliko mladih. »Bolezen jih doleti, ko si ravno skušajo ustvariti življenje. Ko izvedo, da so zboleli in se začnejo zdraviti pri nas, se jim vse ustavi. Imajo pa mlajši bolniki posebej veliko željo in upanje, da bodo ozdraveli. Še veliko si želijo doživeti, še veliko postati...«
Ko bolniki okrevajo, se vsi veselijo z njimi. A stres zaposlenim hitro zleze pod kožo, še posebej, ko zdravljenje ne daje želenih rezultatov. V zdravstvu pravijo, da okolja, kjer zdravijo bolnike z rakom, zahtevajo zrelost. Tudi od najmlajših v ekipah. Zdravstveni tehniki med drugim skrbijo za preklapljanje infuzij, postiljanje, tablete, ki jih pacienti potrebujejo... »Ko prideš v službo, moraš domače skrbi odriniti čim bolj na stran. Ko odhajaš iz službe, pa službene. Potreboval sem nekaj časa, da sem to razumel. Imel sem več sodelavk, ki jih je dogajanje z bolniki tako obtežilo, da niso več zdržale in so odšle.«
Veliko skupnega s socialnim delom
Da se je Nedeljko Grgić na Onkološkem inštitutu našel, opažajo tako pacienti kot njegovi sodelavci. V bolnišnici ga poznajo kot prijetnega in spontanega človeka, kar očitno vidijo tudi bolniki, ugotavlja generalni direktor inštituta Janez Remškar. V največji slovenski ustanovi za zdravljenje raka pa se je zdravstveni tehnik znašel bolj po zaslugi spleta okoliščin kot vnaprej izdelanih načrtov. Po zaključku srednje šole je želel na visoko zdravstveno šolo, a ni bil sprejet. »Na Onkološkem inštitutu so imeli ravno razpis, pa sem se javil.« Kasneje je začel študirati ob delu, a ne zdravstvene nege – odločil se je za socialno delo. »Področji imata precej skupnega. V obeh primerih gre tako za konkretno pomoč kot za pogovor in to, da človeka poslušaš. Za zdaj se bolj vidim v zdravstvu, mi pa znanje, ki ga pridobivam pri študiju, pride prav pri delu z bolniki.«
Med njimi je znan po tem, da prisluhne, ko želijo potožiti o bolezni, a pogovarjati se zna še o marsičem drugem. Mož ene od bolnic se je ob predlogu za znanilca upanja na primer spomnil, kako so sredi bolnišnice debatirali o olimpijskih igrah: »Kadar koli sem prišel na obisk k ženi, nam je s svojo dobro voljo in energijo pomagal pozabiti na bolezen.«
Vleče ga v prvo pomoč
Dobro je, da bolnik o svoji bolezni, zdravljenju in negi izve čim več, meni predsednica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo Kristina Modic, a je treba misli včasih preusmeriti tudi drugam. »Nedeljko Grgić čuti, kdaj človek potrebuje tolažbo in toplino, kdaj ga je treba opogumiti, kdaj pa mu bo najbolj pomagal klepet o vsakdanjih stvareh. Bolnikom ta empatija veliko pomeni. Da jim občutek varnosti in motivacijo, ki sta pri zdravljenju zelo pomembna.« Modičeva se boji, da so v zdravstvu zaposleni premalokrat pohvaljeni, čeprav delajo izjemno dobro. »Ljudje opravljajo svoje delo, a še veliko več od tega. Medicinske sestre in zdravstveni tehniki so ob bolniku največ časa. Če se jim znajo približati, so v očeh bolnikov vredni zlata.« Za akcijo Znanilci upanja so se v združenjih, ki delujejo na področju raka, odločili ravno zato, ker so se bolniki želeli zahvaliti izstopajočim zaposlenim. Med zdravniki sta največ nominacij prejela Erik Brecelj in Jernej Benedik, v kategoriji drugih zdravstvenih delavcev pa informator na Onkološkem inštitutu Bernard Šutić. Pri vseh nagrajencih bolniki izpostavljajo predvsem njihov sočuten odnos in iskrenost.
Nedeljko Grgić v nazivu znanilec upanja vidi veliko spodbudo. Želi si, da bi v zdravstvu vsaj malo omejili administrativna opravila, ki jim jemljejo dragoceni čas za bolnike. Svoje delo še vedno rad opravlja, a razmišlja, da bi se preskusil na kakšnem še bolj dinamičnem področju. Privlači ga prva pomoč. »Znanje, ki sem ga pridobil na oddelku Onkološkega inštituta, bi rad prenesel na teren. Tam je delo še bolj stresno, več je adrenalina, odločati se je treba hitro...« hiti naštevati. Ko ljubitelj potovanj in nogometa razmišlja o svoji poklicni prihodnosti, se široko nasmehne. Da bo v njegovem poklicu, kakršen koli že bo, vedno šlo za ljudi in njihovo dobrobit, seveda ne gre dvomiti.
