Mats Gustafsson, član Fire! Orchestra: Od začetka ubrisan miks

Po resnici, bila je zelo pijanska odločitev. Med francosko turnejo s triom Fire! smo sredi nočnega krokanja začeli fantazirati o skupnem srečanju ob pijači in jedači s prijatelji, glasbeniki iz Stockholma, ki bi igrali glasbo tria. Naslednje jutro zamisel ni izhlapela. Zbrali smo trideset glasbenikov in glasbenic. Prvo resnično glasbeno srečanje je zabeleženo na albumu Exit s koncerta v Stockholmu, po katerem smo bili vsi popolnoma iz sebe. Spominjalo je na verski shod, občinstvu se je odtrgalo, ljudje so kričali, jokali in plesali. Šele potem smo se odločili, da počasi zgradimo delujoči orkester. Pri Fire! nikoli ne hitimo, zato ohranjamo izjemno vzdušje. V orkestru so ljudje iz rocka, jazza, improvizirane in sodobne komponirane godbe. Vsak je povabil svoje prijatelje, ki prihajajo iz različnih glasbenih smeri. Od začetka je šlo za ubrisan miks. V Ljubljani bomo nastopili z novo, manjšo različico orkestra, v katerem je 19 glasbenikov.

Meji na samomor, preveč vsega je. Toda vsi trije dajemo prednost Fire! in po novem tudi orkestru, zato vanj vlagamo ogromno dela. Od začetkov delimo odgovornost. Ni vodje. Sprejete odločitve so skupinske. Tako je in tako bi moralo biti.

Glasbeno res vodim skupino kot avtor skladb, toda nisem vodja. Fire! je skupinska zadeva. Johan in Andreas se zavedata, da sem v ospredju že zaradi imena, dirigiranja. O tem stalno razpravljamo. Iskreno, v tej skupini se nikoli nismo prepirali. Če zaznamo kakšno napetost, jo takoj skušamo odpraviti. To je izjemno glede na moje izkušnje z drugimi skupinami.

V boljšem kot kdaj koli prej. Švedski jazz je bil v petdesetih in šestdesetih za evropske razmere zelo napreden. Izhajal je iz »third streama« Tristana in Konitza, v šestdesetih pa je vstopil v svobodnejše muziciranje, zahvaljujoč selitvi Dona Cherryja na Švedsko, klubu Golden Circle, enoletnemu bivanju Alberta Aylerja. Igrala se je izvrstna muzika. S Swedish Azz želimo osvetliti to obdobje in se zahvaliti starejšim. Skladbe iz švedske jazz pesmarice interpretiramo z lastno govorico, jih sprevračamo, želimo jih imeti radi, včasih uporabimo le staro lepo melodijo.

Ne pomnim toliko glasbenikov na sceni. Vse več je glasbenic, kar je pomembna novost. Spodbujati moramo, da se bo glasbi, ki je bila predolgo moška zadeva, pridružilo še več glasbenic. Staro razmerje se počasi, a nepreklicno spreminja. Tudi na Norveškem in počasneje drugod v Evropi. Prihod glasbenic se takoj blagodejno odraža na sceni. Denarja na Norveškem je seveda več. Kulturno ozračje na Švedskem se je v zadnjih desetih letih spremenilo, za kreativne neodvisne glasbenike je težje, a še zmerom znosno v primerjavi z ZDA in deli vzhodne Evrope, kjer za to glasbo ni javnih spodbud.

Težko. Švedska ima velik javni dolg in večjo brezposelnost. Hecno je, Norveška je bila zgodovinsko in kulturno dolgo nekakšen švedski majhen bratec, zdaj je obratno. Tam ima glasbenik precej večje možnosti za uresničitev svojih idej. Ne tarnam. To je odlično za norveško sceno. Pri nas se je s politiko desničarjev dramatično zasukalo. Zrušili so simbol dolgoletne socialdemokratske politike – močno podporo kulturi, izobraževanju, programom za otroke, inovativni glasbi. In tega tudi novi socialdemokrati niso spremenili. Fire! in The Thing še odobrijo nekaj sredstev za turneje zunaj Evrope. Nikoli ne prosim za podporo, če je zares ne rabim. Pri tej glasbi ne gre za denar; če bi šlo, bi igral kaj drugega. Toda glasba v neki državi potrebuje izmenjavo. Ne gre samo za naša gostovanja, temveč moramo vabiti glasbenike od drugod. To sem delal kot zmešan v devetdesetih, organiziral turneje in koncerte. Te možnosti danes na Švedskem nimamo več, ne le v jazzu, tudi na eksperimentalni sceni in v polju world music. Brez izmenjave med glasbeniki in drugimi umetniki bo scena počasi umirala.