To smo lahko v živo videli v sredo zvečer, ko smo še enkrat stopili v preteklost, se še enkrat trkali po prsih in še enkrat mite spreminjali v dnevnopolitične banalnosti. Ravno zato je zdaj pravi čas, da položimo račune. Naredimo obračun. Ostal bom na najbolj banalni in vidni ravni: kaj nam je prineslo na polju televizij teh štiriindvajset let samostojnosti?
Najprej smo dobili trg. Vsi, ki so zavohali vsaj malo zaslužka, so se lotili ustanavljanja komercialnih televizij. In postavili razumevanje sveta na glavo. Najprej je nesreča, potem je še večja nesreča, sledi nesreča na kvadrat in za konec kot protiutež kakšna bebava vest iz sveta lepih in bogatih estradnikov. Slovenija se je spremenila v eno samo nesrečo. En sam jamrajoči ferajn, ki še v dobrih novicah vidi vse slabo. Tipičen primer je recimo zgodba o nujni medicinski pomoči. Najprej skale in pesek na ministrico, ki ljudem nekaj jemlje. Protesti, okrogle mize, govor o državljanski neposlušnosti in televizijski spektakel. Potem, ko ministrica zadevo vrne v prvotno stanje, pa še enkrat kamenje po njej, ker ji ni uspelo. Skratka, razumevanje sveta smo spravili na slovensko unikatno binarno kodo: tako plus kot minus sta minus. Če nekaj narediš, si sovražnik številka ena, če nečesa ne narediš, pa poraženec, luzer, nesposobnež in z eno nogo v političnem grobu.
Potem smo dobili politike, ki jim ni lahko. Nihče jih ne mara. So kondomi za enkratno uporabo. Na začetku lepo zapakirani v privlačnih zavojčkih, po uporabi ena gnusna raztegnjena guma, s katero si nihče več noče mazati rok. Bili so dobri le kot zaščitno sredstvo na začetku, ko smo se bali neželenih posledic. Jasno, da so tu izvzeti tisti, ki bodo do konca sveta hodili za edinim pravim, edinim pravičnim, edinim zveličavnim in edinim nepokvarjenim osamosvojiteljem. Ko mu ni uspelo v vlogi nedolžne žrtve ponovno zavzeti prestola, skuša zdaj zmago pridobiti za zeleno mizo. Naj taglavni v državi z ustavnim sodiščem na čelu razsodijo v edino možno smer: vse, kar ni v prid edinemu pravemu, je nelegitimno.
In dobili smo stalno spraševanje o legitimnosti. Vse, kar ni po mojem okusu, je sumljivo. Je prevara. Je kulisa. Torej, živimo v nelegitimnih časih. Časih, ko se na primer ena ministrica po njenem povsem legitimno bori, da bi uvedli kvote domače muzike na vseh radijskih valovih. Da se še bolj zapremo v svoj nepredušni provincialni kokošnjak. Namesto da bi zahtevala ravno obratno: kvote tujega programa, tujih novic na televizijah. Ker to, kar se dogaja v informativnih programih, je res še najbolj podobno lokalni televiziji ene četrtne ali krajevne skupnosti. Sveta za nas ni. Razen takrat, ko je kakšna katastrofa. Ali takrat, ko je treba velikim dokazati svojo lojalnost in jim zlesti v ozke odprtine od zadaj. In lahko bi se že naučili, da se tam zagozdimo ali pa končamo v straniščnih školjkah…