Ko sedeva za mizo, na prosti stol odloži veliko pisano torbo. »Že ko sem se kot srednješolka in študentka iz Domžal vozila v Ljubljano, sem s seboj v težkih torbah prenašala najrazličnejše stvari, med njimi tudi knjige, ki sem jih brala med prostimi urami,« pripoveduje Tina Popovič.
Morda je tudi to branje na prostem, pod kakšnim drevesom v bližnjem parku, kar ji je bilo vedno pri srcu, pripeljalo do tega, da poletno branje pod krošnjami ni več nenavadno. »Pomislila sem, da bi v parkih verjetno bralo več ljudi, le da s seboj ne nosijo torb, v katerih bi bil prostor tudi za knjige,« o temeljih, na katerih je zrasel njen projekt Knjižnica pod krošnjami, pripoveduje sogovornica.
Iz prvotnega knjižnega otočka pred več kot desetimi leti na Trnovski plaži se je enostavna ideja do danes razvila v priljubljeno zeleno knjižnico, ki letošnje poletje k branju v Ljubljani vabi na osmih brezplačnih bralnih otočkih.
Potrebuje čas za svobodno brezdelje
»V šoli sem brala, a nikakor nisem bila knjižni molj, sploh če se primerjam s svojim osemletnim sinom, ki res ogromno bere, včasih nekaj knjig na dan. To jaz nikoli nisem bila. Kot otrok sem veliko časa preživela zunaj, s prijatelji, in od nekdaj sem kaj organizirala. Kot otroci smo po nekaj mesecev delali predstave, precej premišljene, s koreografijo, sešitimi kostumi, glasbo. Prevzeti pobudo za kaj zanimivega in to organizirati, to počnem že od nekdaj.«
Kasneje, v srednji šoli, je veliko časa preživela s prijateljico Hano, hčerko filozofov, ki je tudi rada brala: »Veliko sva potovali, hodili po galerijah in predstavah, viseli v Kinoteki in razpravljali o marsičem, tudi o prebranem,« se spominja Popovičeva. Šolanje je nadaljevala s študijem filozofije: »To je bil čas branja, razmišljanj, včasih me je močno pretresla vsebina kakšnih predavanj in knjig, navduševali sta me natančnost in doslednost vsebinskih izpeljav, veličastnost miselnih svetov.« A kmalu je ugotovila, da je filozofija sama na sebi ne zanima, bolj jo je vleklo med ljudi.
Zase pravi, da potrebuje tudi čas za svobodno brezdelje. »Tega si je danes težko izboriti, a če si ves čas v pogonu, od jutra do večera, se ti težje odpre prostor za pomembno refleksijo, vznik kakšne zanimive ideje, branje.« Kljub natrpanim dnevom zato vsak njen korak še vedno ni strogo začrtan. Tudi do stvari, s katerimi se ukvarja danes, je prišla spontano. Ko je prvič postavljala ležalnike in knjižne poličke v Tivoliju, ni načrtovala, da bo Knjižnica pod krošnjami zrasla v enega zanimivejših nacionalnih projektov s področja bralne kulture.
»Leta 2005 sem kot izvršna producentka Festivala pomladi pripravljala spremljevalni program glasbenega dogajanja. Obiskovalcem, ki so se čez dan zbirali v parku, sem želela ob dobri glasbi ponuditi še kaj. Ideja torej na začetku ni bila začrtana kot projekt, ki bi krepil kulturo branja, v to se je razvila sčasoma in s podporo mesta Ljubljana.«
Novo poglavje v Vodnikovi domačiji
Z ekipo, ki soustvarja program in projekte inštituta Divja misel, od maja letos deluje v Vodnikovi domačiji v Šiški. Za zidovi rumene hiše ob Vodnikovi cesti lahko obiskovalci med drugim prisluhnejo tudi zgodbam Ljubljančank in Ljubljančanov. Iz pripovedi spominov, ki so jih sprva organizirali pod krošnjami, je Popovičeva skupaj s sodelavkama Katjo Preša in Špelo Frlic namreč razvila projekt Moje ulice, s katerim skušajo zgodbe mesta, pesmi ulic in legende trgov ujeti, zapisati in shraniti.
»Vedno so me zanimali zanimivi ljudje, njihove zgodbe pa tudi izvor stvari in iskanje razlogov, zakaj so stvari zložene ravno na tak in ne drugačen način. Moje ulice so projekt raziskovanja preteklosti mesta s pomočjo osebnih spominov njegovih prebivalcev. Od gospe Poje, ki smo jo gostili prejšnji teden, sem denimo prvič slišala, da se Murgle tako imenujejo zaradi murv, ki so včasih rasle tam,« pripoveduje Popovičeva, ki je slišala že toliko zgodb o Ljubljani in njenih prebivalcih, da bi ji lahko rekli tudi zbiralka spominov.
Projekt, ki trenutno živi v obliki pripovedovanja spominov na dogodkih v prostorih domačije, bo že kmalu zaživel tudi v obliki spletnega albuma spominov mesta Ljubljana, ki ga skupaj z dokumentarnim filmom pripravljajo v sodelovanju z režiserko Anjo Medved. »Škoda bi bilo, če te zgodbe ne bi živele naprej.«