Surovi emotivni realizem, s katerim je prepričeval od Time out of mind naprej, se preprosto ni razmahnil do tiste mere, da bi prestopil mejo med rutino in nečim več. S tem so bile v ozadje potisnjene tudi široke skladateljske geste, ki so v preteklosti Dylana v takšnih trenutkih reševale. Tokrat mu na roko ni šel niti prearanžiran »klasični« material, s katerim je znal vdihniti novo življenje že slišanemu. Že tako zlajnana Blowin' in the wind v dodatku ni imela nobene energije, le suhoparno nizanje znanega besedila brez sugestivnosti vokalne interpretacije. Pri »novem« Dylanu se res zdi, da je vsaka pesem na novo napisana, vendar bi nekatere lahko ohranile nekaj starega šarma, četudi jim spremeni ritem in tok melodije, kot je to dokazal z jazzovsko priredbo Franka Sinatre I'm a fool to love you, Beyond here lies nothing in Scarlet town; slednjo najdemo na albumu Tempest, ki je bil naslon tokratnega srečanja z njim. Dylan se v programskem smislu ni vračal v oddaljeno preteklost, temveč je poskušal govoriti o skicah modernega časa. V tem početju si kot vedno pušča veliko svobode, da razodene svoje ambivalentne občutke v koordinatah zamračene atmosfere, v kateri je dovolj prostora za vsakršne teorije zarote, tudi povsem namišljene. V vsakem trenutku je namreč dal vedeti, da je vse, kar lahko od njega pričakujemo, glasba – in v tem res ni zatajil. Ali bolje, bend ni zatajil. Izkušena spremljevalna skupina na čelu s Charliejem Sextonom je na presečišču bluesa in countryja prefinjeno in z veliko mero občutka pletla impresivno podlago njegovim (anti)junakom, oboroženim s pronicljivimi aforizmi v svetu, ki je izgubil stik s seboj.
Bob Dylan se, skratka, ne pusti spremeniti – in če smo iskreni, je tako prav. Po svoje še vedno veliko raje poslušam glasbenika, ki se ne pretvarja ter za dosego izbranega cilja ne hlini, da je nekaj, kar v resnici ni. Pri njem je takšne stvari treba vzeti v zakup, jih sprejeti ali vnaprej zavreči. Njegov vokal namreč nikdar ni božal strun človekove duše, besedila pač. In ko se enkrat prebiješ skozi »neznosnost« na prvi posluh, se pred teboj odpre čudovit svet, prepoln iskrenih in neponarejenih čustev, od katerih je nemogoče pobegniti. Prav – tudi po glasnosti – izstopajoča izvedba zadnje skladbe v programu, Love sick, je najlepši dokaz za to. Vprašanje lahko zastavimo tudi drugače: ali lahko kdo razloži, kako je nekdo s tako nemogočim glasom že več kot petdeset let prvi trubadur popularne glasbe? Odgovor je v vetru izgubljen…
