Svojeglava prostodušnost
O Murphyjevi se leta 2015 že nekaj časa ne razpravlja več kot o bivši članici dvojca Moloko (drugi član je bil producent Mark Brydon), znanega zlasti po hipnotičnih skladbah Sing It Back in The Time is Now, ki je postal njun najuspešnejši britanski single. Njena samostojna pot je namreč razburljiva in pomenljiva, njen glasbeni oziroma umetniški domet pa ni odvisen od nekdaj meteorsko slavnega sodelovanja.
Svoj prvi album Ruby Blue je Murphyjeva začela snovati že, ko sta Moloko leta 2003 snemala svojega zadnjega. Izdelek, ki je vključeval zvoke iz vsakdanjega življenja (stiskanje kozmetične tube ali trkljanje novoletne dekoracije), je podpisal producent Matthew Herbert, s čimer je Ruby Blue naredil korak bližje tehnološkemu know-howu. Zgoščenka je bila komercialni polom, prejela pa je odobravajoče kritike. Med drugim in tretjim produktom je Murphyjeva postopala precej neortodoksno, saj je posamezne posnete pesmi pošiljala v svet, ne da bi jih zbrala v enoto ali promovirala. Po prvem otroku se je sprostila do te mere, da jo je intrigiralo le še to, kakšna življenja bodo imele te skladbe onstran zidov industrije. Potem ko se je zaljubila v italijanskega producenta Sebastiana Properzija, je lani izdala EP z naslovom Mi senti, ki vsebuje priredbe slavnih italijanskih kancon – pa čeprav Murphyjeva pred tem nikoli ni govorila, kaj šele pela italijansko.
Mračnejša, vendar igriva
Njen tretji samostojni izdelek – prvi po osmih letih – bi lahko pospravili pod krovni pojem diska. Ker na tla klubov ne svetijo samo svetle luči, ampak se je včasih treba gibati tudi v popolni temi, se Hairless Toys vije med hrustljavimi house ritmi in pijansko melanholijo italo disca. Album je v primerjavi z njenima prejšnjima stvaritvama mračnejši, vsebuje manj lahkotne zaljubljenosti in več eksistencialnih problemov. Murphyjeva tokrat zato zveni drugače, njen glas je globlji in bolj raziskujoč, kot bi pela v kozarcu za martini ali skodelici za grog. »Kdo izkorišča koga,« poje v pesmi Exploitation, za katero je posnela tudi videospot, ki jo prikazuje kot venečo igralko in se začenja z napisoma »Skoraj nisem znorela« in »Po resnični zgodbi«.
Tako videospot kot tonalnost albuma in nova frizura Murphyjeve – z vsakim novim albumom se avtorica vizualno prerodi – se navdihujejo v omamnem in omamljajočem se izteku sedemdesetih let, ko so v glasbeno umetnost začele pronicati drobne osebne zgodbe, kokain in gibanja za emancipacijo marginaliziranih družbenih skupin. V tem oziru ji ni tuj feminizem, ki pa ga sama ne razume kot trdo roko, ki žuga in zapoveduje, temveč se zavzema zlasti za to, da bi v ženskost pripeljali igrivost, fantazijo in eksperiment. Njena vzornica je, logično, fotografinja in filmarka Cindy Sherman: tako ona kot Róisín sta nepredvidljivi kameleonki, ki o pogojih svojega dela in življenja vedno odločata sami.
