V filmskih studiih je mogoče (po)ustvariti marsikaj, tudi čisto lokacijsko realnost. Bil sem priča, kako je Peta Avenija zrasla pred menoj in bila pod določenim kotom prav zlovešče prepričljiva. Vsakršne kulise za dosego pravega učinka prostora in časa so zatorej nujna stvarnost, kot tudi poznejša računalniška obdelava posnetkov. Z njenim razmahom se meje vsakodnevno premikajo, vendar nobena Potemkinova vas ne more nadomestiti naravne danosti ali privlačnosti objektov, ki jih je človek skozi tisočletja umeščal v okolje. Tu so se dejansko pisale zgodbe, razvijali miti, odpirali pogledi, ki so navdihnili iskalce lokacij, da so filmske ekipe prepričali, da so določene kadre ali filme posneli prav tam. Teh je – ne boste verjeli – veliko tudi v Sloveniji. V naslednjih nekaj podlistkih jih bomo poskušali predstaviti. Najprej pa bomo izrabili skorajšnje gostovanje dua Pet Shop Boys na Flow festivalu, in spomnili, pravzaprav obudili spomin, kaj sta Neil Tennant in Chris Love aprila 1988 počela pri nas.
Lokacija: grad Mokrice
Gradovi že od nekdaj burijo domišljijo o tamkajšnjih stvarnih ali bajeslovnih bitjih. Še dandanes ponekod srečujejo duhove, slišijo premikanje vrat ali iščejo skrivne prehode. To so počeli že literati, zakaj bi se potem mogočne arhitekture izognile filmskemu jeziku? V svoji lokacijski prepričljivosti pri nas zagotovo izstopa grad Mokrice v bližini Čateža ob Savi v občini Brežice, ki se po trenutnem štetju v tujih, na celuloidni trak zabeleženih produkcijah pojavi kar trikrat. Že bežen pogled na njegovo slikovito mogočnost na vzpetini nam daje slutiti, zakaj je postal tako priljubljen pri producentih, hkrati pa stoji v neposredni bližini glavne prometne žile Ljubljana–Zagreb, kar vsekakor vpliva na optimizacijo stroškov.
Ime gradu je neposredno povezano s pedogeografijo okolice, ki ji je vladal: močvirnato območje ali mokrota je gradu podelila ime. V pisnih virih se prvič zapiše leta 1444, četudi vrh griča v arhitekturnem smislu že pred tem ni sameval – v obdobju rimskega imperija je namreč tu stala utrdba po imenu Romula kot branitelj zelo pomembne poti Oglej (Aquileia)–Ljubljana (Emona)–Sisek (Siscia) in naprej proti Bizancu. To priča prepis s starorimskega zemljevida Tabula Peutingeriana iz 4. stoletja. Dobro stoletje pozneje je bila utrdba preurejena v grad z vojaško prisotnostjo, ki je okoliškim prebivalcem zagotavljal varnost v nemirnih časih. Grad Mokrice so v 16. stoletju temeljito prezidali in ga razširili s štirimi različnimi obodnimi trkati. S tem je dobil renesančno podobo. Iz tistega časa pa izvira tudi grb, na katerega ščitu je vrana s prebodenim vratom. Prav vrane naj bi prve začutile topot osmanskih konjev in s priletom na grad opozorila na turške vpade. Takrat so grad že varovali trije valjasti renesančni stolpi, v njegovo notranjost se je prišlo čez kamniti most in del dvižnega mostu. Vse te podrobnosti so prišle še kako prav snovalcem filmov in videa pri oblikovanju scene. Težko določljiv animirani pernati prijatelj se pojavi v videu Heart, pravzaprav se z njegovim preletom ljubezenski trikotnik med ženinom, nevesto in vampirjem tudi izteče.
Sinopsis: Pet Shop Boys – Heart
Ekipa, ki je spremljala Pet Shop Boys, je na grad Mokrice prišla na povabilo založbe Jugoton, ki je takrat iskala nove oblike sodelovanja. Kdo ve, morda so Angleži dobili namig že ob gledanju filma Transilvanija 6-5000, na tej lokaciji posnetem tri leta prej. O njem bomo v širšem kontekstu spregovorili enkrat v prihodnje. Filmu in videu v nastajanju je namreč skupna pavšalna horor kulisa v takrat prevladujočih barvnih odtenkih filmskega traku, ko je bilo mogoče govoriti celo o mini renesansi žanra, za katero je bil zaslužen predvsem Wes Craven. Morda sta na izbor vplivala tudi podatka CV iz Pet Shop Boys, saj je Neil Tennant služboval kot urednik pri Marvel Comics, Chris Lowe pa je študiral arhitekturo. Stilizacija jima tako nikdar ni bila tuja, prilagajala pa sta jo ritmu svoje glasbe. Tako ju je na vrhuncu nečesa, kar sta sama poimenovala imperialna faza, zaneslo v Slovenijo, natančneje na grad Mokrice, kjer je ekipa pod režisersko taktirko Jacka Bonda nameravala posneti video za četrto malo ploščo z aktualnega albuma Actually – Heart. Mimo tega je pesem že pred tem imela nekaj filmskega pridiha, saj bi skoraj končala kot del soundtracka na filmu Mikrokozmos Joeja Danteja.
Videosodelovanje v skladbi Heart je mogoče razumeti tudi kot obliž na rane po slabih kritikah filma It Couldn't Happen Here. Jacku Bondu ni pomagalo niti prijateljevanje s Kenom Russlom, da bi s filmom (p)o Angliji skozi zvok in vizijo Pet Shop Boys izvlekel kaj več od spoznanja »being boring«. Vseeno ga to ni zmedlo, saj sta mu fanta dala takoj vedeti, da medije uporabljata takrat in na način, kot njima ustreza, in ne obrnjeno. Redko komu je namreč uspelo ZDA osvojiti brez napora in pri tem javno izjaviti, da ga Amerika sploh ne zanima. Morda sta ju prav ta evropski odnos in domače cineastično razočaranje privabila v naše konce, kjer sta – kakor se je pozneje izkazalo – posnela video za svojo poslednjo pesem, ki se je povzpela na vrh britanske lestvice. Celo masivni Go West je prilezel samo do drugega mesta. Režiser se je tokrat naslonil na »dediščino« kultnega filma Nosferatu Friedricha Wilhelma Murnaua iz leta 1922 in zadel v polno. Grad Mokrice mu je že brez črno-bele tehnike ponudil zloveščo podporo, ki jo je z vlogo vampirja nadgradil nihče drug kot poznejši Gandalf iz trilogije Gospodar prstanov in Magneto iz uspešne franšize Možje X – Ian McKellen. Ljubezenskemu trikotniku namreč ponudi slikovito podporo, saj se večina videa dogaja na grajskem dvorišču in v njegovih sobanah, prav tako je nepozaben pogled Neila Tennanta, ko skozi okno opazuje, kako voznik (Chris Lowe) odpelje vampirja in poznejšo vampirjevo nevesto Danijelo Čolić. Snemanje je na lokaciji trajalo pet dni…
Odjavna špica
In potem vse tiho je bilo. Pet Shop Boys sta se vrnila v svet in (p)ostala ena najbolj priljubljenih nebodijihtreba v popularni glasbi, kot sta se samooznačila prav sredi največjih uspehov v drugi polovici osemdesetih let. Da sta kdaj bila na gradu Mokrice, ve le malokdo, kaj šele, da bi tržili njuno tamkajšnjo navzočnost. Globalna slava in več kot 50 milijonov prodanih albumov za nas pač ni dovolj. V vmesnem času je Ian McKellen postal celo plemenitež z nazivom sir in je najverjetneje največji imenitnež, ki ga je gostil prestižni grad, edini pravi vitez po nekaj stoletjih. Ironično in žalostno obenem je, da Hrvatje za svojo prodajajo zgodbo, ki se je zgodila v Sloveniji. Mi pač ne prepoznamo dodane vrednosti. »It's a sin,« bi rekla Neil in Chris.
