Poškodbe pri rekreativnih športnikih

Okoli dve tretjini težjih poškodb se zgodita med neorganizirano športno dejavnostjo. Kot pravi dr. Matjaž Vogrin, je šport v Sloveniji izjemno priljubljen in tudi zelo razvit. »Aktivno se ukvarja s športom približno 90.000 Slovencev, tako imenovanih rekreativnih športnikov je še bistveno več. Večina izmed njih se je v mladosti aktivno ukvarjala s športom,« pove Vogrin in v nadaljuje: »V večini primerov prihaja do športnih poškodb pri rekreativcih zaradi nepravilnih obremenitev. Rekreativci fizično niso odlično pripravljeni, kljub temu pa se želijo športno udejstvovati, kot so bili tega vajeni v preteklosti.«

Dejavniki tveganja so po eni strani nižji kot pri vrhunskih športnikih, saj je nivo tekmovanja oziroma športnega udejstvovanja vendarle bistveno nižji, vsaj pri večini. Po drugi strani pa so rekreativci bistveno slabše pripravljeni, tako glede kineziologije, kondicijske priprave kot tudi tehničnega znanja, tako da je posebnost takšnih poškodb po eni strani več preobremenitvenih sindromov kot posledica nepravilne vadbe, po drugi strani pa hujših akutnih poškodb, ki so posledica trenutnega delovanja večje sile pri športni aktivnosti, na katero niso prilagojeni.

Pri obravnavi športnih poškodb so pomembni predvsem trije vidiki, in sicer izobraženost oziroma strokovnost medicinskega kadra, ki skrbi za športnike, drugi dejavnik je oprema oziroma materialni pogoji, kot so bolnišnice, operacijske dvorane in oprema, ki se uporablja pri zdravljenju, na primer instrumentarij, implantati in podobno. Tretji in tudi zelo pomemben dejavnik pa je dostopnost zdravstvenih storitev, tako za vrhunske kot tudi rekreativne športnike. Pogoji v Sloveniji so zelo primerljivi glede prvih dveh postavk, to se pravi opreme in tudi izobraženosti zdravstvenih delavcev, velike razlike pa so pri dostopnosti zdravstvenih storitev za športnike. Pri nas so čakalne dobe enostavno predolge.

Tukaj bom odgovoril s praktičnim primerom. Športnika, ki ima težave in se želi najprej naročiti na pregled, v primeru, da gre za akutno poškodbo, kot je recimo zlom ali izpah, obravnavajo takoj in tudi zdraviti ga začnejo takoj, saj je v večini primerov potrebno kirurško zdravljenje. Vendar morate vedeti, da je samo v približno dveh odstotkih športnih poškodb potrebno kirurško zdravljenje. V veliki večini primerov gre za poškodbe, ki ne zahtevajo kirurškega zdravljenja, približno 40 odstotkov takšnih poškodb predstavljajo preobremenitveni sindromi. V teh primerih bolniki niso obravnavani urgentno, pač pa glede na stopnjo nujnosti, v najboljšem primeru so napoteni k specialistu z napotnico »hitro«, kar pomeni tri mesece čakanja na pregled. Pacienti torej čakajo pri ustreznem specialistu najprej na pregled nekaj mesecev, ta zdravnik jih nato napoti na potrebne preiskave, kot so ultrazvočna preiskava, magnetna resonanca in podobno, kjer spet čakajo nekaj mesecev. Ponovno je potreben pregled pri specialistu, spet mine določen čas, nato pa je potrebno zdravljenje, morda fizikalna terapija, funkcionalni trening in podobno, v tem primeru ponovno čakajo na takšno zdravljenje nekaj mesecev. Skratka, od začetka težav oziroma iskanja pomoči pri zdravniku pa do ustrezne rešitve v obliki zdravljenja lahko mine pol leta, včasih pa tudi celo leto. To nikakor ni sprejemljivo, saj so ljudje v tem času nesposobni za športno udejstvovanje. Pa ne samo to, v marsikaterem primeru niso sposobni za delo, kar prinaša tudi zelo resne družbenoekonomske posledice.

Čakalne dobe so tako dolge zaradi neustreznega števila ljudi, ki se ukvarjajo s tovrstno problematiko. Pravilno ste navedli, da tretjino obravnav v bolnišnicah predstavljajo športne poškodbe, specialistov na tem področju pa je relativno malo. Posledice na treniranem telesu so lahko zelo hude. Pride do atrofije mišičnih struktur, prav tako se zmanjša nivo tako imenovane propriocepcije in podobno. V nekaterih primerih lahko pride do atrofije mišic tudi do štiri odstotke na dan, tako da je dejansko treba čim prej opraviti diagnostični in terapevtski postopek, da se izognemo nepopravljivim posledicam.

V vrhunskem in tudi rekreativnem športu predstavljajo velik odstotek tako imenovani preobremenitveni sindromi, kar v 40 odstotkih lahko govorimo o tej vrsti patologije. V večini primerov gre za bodisi prekomeren trening bodisi nepravilen trening, kar pa je posledica neustrezne izobraženosti športnikov, še posebno pa trenerjev. Mislim, da je znanja s področja športne medicine pri večini športnih trenerjev premalo in da bi na tem področju morali vzpostaviti nekakšen sistem izobraževanja. Pomembni koraki so bili storjeni v okviru Olimpijskega komiteja Slovenije oziroma olimpijskega strokovnega centra, kjer se povezuje znanje s področij športne medicine, kineziologije, športnega treniranja, športne prehrane, športne psihologije, saj nobena od teh vej ne more delovati samostojno. Povezovanje je nujno in izobraževalni sistem mora biti vzpostavljen pravzaprav na vseh ravneh, tako pri vrhunskem kot tudi pri rekreativnem športu.

Vrhunski športni klubi, kot so Bayern in Barcelona ter tudi drugi, so spoznali, da je medicina izjemno pomembna pri doseganju uspehov športnikov. Obstajajo natančne analize, ki kažejo povezavo med uspešnostjo posameznih trenerjev pa tudi klubov in številom poškodb v posameznih časovnih obdobjih. Jasna je korelacija med številom poškodb in osvajanjem naslovov ali mestom na lestvici. Letos sem kot zdravnik nogometnega kluba Maribor sodeloval v Uefa Champions League Injury Study, kjer smo natančno primerjali število poškodb med klubi, ki so sodelovali v ligi prvakov. Lahko rečem, da se je Maribor relativno dobro odrezal v primerjavi z drugimi klubi in da se jasno vidi, da so klubi, ki imajo manj poškodb, tudi uspešnejši. Seveda to ni edini kriterij, je pa zelo pomemben. Zelo dobro poznam tudi delovanje zdravstvenih služb v nekaterih klubih, s katerimi sodelujemo. Na prvem mestu je Barcelona. V klubu namenijo medicini več kot sedem milijonov evrov na leto. Delajo sistematično, predvsem pri preventivi, pa tudi na področju diagnostike in zdravljenja, ob tem pa tudi veliko sredstev namenjajo znanstvenoraziskovalnemu delu. Opravljajo bazične raziskave in iščejo nove poti v zdravljenju. Zelo smo ponosni, da v nekaterih raziskavah z njimi uspešno sodelujemo tudi mi. V slovenskem prostoru je situacija nekoliko drugačna. Nogometni medicini se ne posveča dovolj pozornosti. Seveda je jasno, da je to povezano s finančnimi sredstvi.

Glede na to, kar sem povedal v zvezi z dostopnostjo zdravstvenih storitev za športnike v naši državi, je jasno, da je treba poiskati nove poti. Zavarovalni paket, ki ga omenjate, je prilagojen potrebam tako vrhunskih kot tudi rekreativnih športnikov. Na slovenskem trgu obstaja že dalj časa. Olimpijski komite Slovenije prav prek tega zavarovanja omogoča našim najboljšim športnikom dostop do potrebne zdravstvene oskrbe v optimalnem času. V nasprotnem primeru bi prišlo do preskakovanja čakalnih dob in kršenja zakonodaje, kar je nesprejemljivo. Skratka, zavarovalni paketi, ki so namenjeni športnikom, so primerni tako za vrhunske kot tudi za rekreativne športnike, saj trenutno ne vidim nobene druge možnosti, da bi v realnem času prišli do ustreznih zdravstvenih storitev. vl