Nekoč so Boba Dylana vprašali, ali se še ni naveličal prepevati pesmi The Times They Are A-Changin', ki jo je napisal petnajst let prej. Njegov odgovor je bil kratek in jedrnat: »Vsakič, ko jo pojem, imam občutek, kot da sem jo napisal sinoči.« Morda se prav v tem odgovoru skriva nekaj površnih resnic, kdo Bob Dylan pravzaprav je. Poudarjam, morda. Mislim predvsem na sposobnost redefinicije, s katero je do prevladujoče zavesti znal pristopiti na drugačen, »dylanovski« način. Časi se namreč spreminjajo, a Bob ostaja isti, še vedno brez poti domov na neskončni turneji. Ta ga bo že četrtič zanesla tudi v naše kraje.
Vedno isti?
Seveda moramo biti previdni, ko Dylanu lepimo etiketo isti. V osnovi gre pravzaprav za to, da nikdar ni bil tisto, kar mu je okolica pripisovala. Saj ne, da mu v zgodnji fazi to ni prijalo, prav nasprotno: pustil se je razvajati in se nositi na plečih oklicanega preroka generacije, dokler ni spoznal, da je posta(ja)l dobrina drugih in vse manj samosvoj. To je v njem prebudilo revolt, po svoje celo shizofreno podobo, zato ne preseneča, da ga je režiser Todd Haynes v filmu Nisem tam predstavil skozi šest likov: kot igralca, ljudskega pevca, električnega trubadurja, pesnika Arthurja Rimbauda, slavnega izobčenca z Divjega zahoda Billyja the Kida in folk glasbenika Woodyja Guthrieja. In še kakšnega bi lahko dodali.
Zabavljač
Bob Dylan nikdar ni bil lahko čtivo, s čimer je zelo hitro demitiziral avro dostopnosti oziroma podobo všečnega fanta, s katerim gre vsakdo lahko na pivo ter z njim razpravlja o krizi identitete in svetovnih problemih. Na zunaj je deloval povsem vsakdanje, a je bila ta slika prekleto varljiva. Imel je (ima) tudi svojo drugo stran. Ta je v javnost prvič »zašla« v dokumentarnem filmu Ne glej nazajD. A. Pennebakerja, kjer Dylan sebe prvič jasno opredeli kot zabavljača, kot nekoga, na čigar koncerte ljudje hodijo predvsem zaradi zabave in ne sporočil, ki jih njegove pesmi nosijo s seboj. Povsem punkersko stališče za vse presenečene sledilce in tolmače njegovega dela. Kolektivno je postalo individualno, osebna izpoved brez narekovanega klica vesti. To mu je uspelo z enim samim pravim vzklikom: »Play fucking loud!« Igraj na glas, jebemti!
Z njim se je Bob Dylan osvobodil preteklosti, pretežno prepletene s pričakovano resnobnostjo, ter se odprl prihodnosti. Začel je iskati izhod iz utopične mentalitete šestdesetih. Ponastavil je avtorski kompas. Namesto pronicljivih in neposrednih parol je začel uporabljati sofisticirano terminologijo in pozornost preusmeril vase. Seveda se ni povsem odrekel prašni beatniški poeziji, le prenehal se je skrivati za bombastično retoriko in postal navaden »zabavljač«. Da je politika prepustila mesto intimi, najbolje pričata dva njegova »najboljša« albuma: Blood on the Tracks (1975) in Desire (1976). Prav z njima se je enkrat za vselej odrekel funkciji preroka generacije, kateri je (naj bi) s svojimi albumi postavljal vsebinske in čustvene kažipote in celo javno je dal vedeti, da to nikdar ni bil.
Blodenja in vrnitve
Bob Dylan je z varne razdalje prihodnost namreč razumel in prebral prej od svojih sopotnikov in se tako začel tudi obnašati. Po vsakem brezciljnem blodenju se je vrnil vanjo, kajti ne smemo preslišati, da je v pretirani ambiciji nekajkrat zašel, da bi pozneje poiskal pot nazaj. Najočitneje je bilo to z albumom Oh Mercy (1989) po premnogih religioznih romanjih skozi osemdeseta in Time Out of Mind (1997) po pretiranih »flashbackih« z raznoraznimi kompilacijami in posvetili umetniških kolegov na njegov naslov v prvi polovici devetdesetih.
Neskončna pot Boba Dylana je bila torej večkrat prekinjena, a še vedno traja. Na njej si je večkrat prišel v nasprotja in celo radikalno prevrednotil nekdanja spoznanja. Do tega ima seveda vso pravico. Prav njemu je uspela prva velika rock'n'roll prevara, saj je sledilce – še zlasti tiste, ki so ga imeli stalno na očeh – prepričal o nečem, kar ni. Zatorej se mu je morda še najbolj približal režiser Sam Peckinpah, ki mu je v vesternu Pat Garrett & Billy the Kid (1973) dodelil vlogo čustveno odsotnega redkobesednega izobčenca skrajno izmuzljive identitete – Aliasa. Osebno mi je glasba, ki jo je Bob Dylan prispeval za omenjeni film, najljubša iz njegovega obsežnega arhiva, vštevši vse uradne in neuradne »bootlege«. Ne glede na to, da gre povečini za inštrumentalni album, vsi vemo, da je Dylan vedno znal z besedami. Le komu bi namreč uspelo, da na koncu, z enim samim naslovom, razodene ves svoj odnos z okolico: Together Through Life (2009), Skupaj skozi življenje.
Z njim skozi življenje vandramo že več kot pol stoletja. Eni so z njim od začetka, drugi so že izstopili, tretji vstopili kasneje, nekateri čakajo na naslednji postaji… Skratka, nikoli končna zgodba.
