V Novo mesto se je pripeljal kot kočijaž, je bila šaljiva pripomba enega od navijačev na pločniku zaključka 22. kolesarske dirke Po Sloveniji. Mislil je seveda kočijaža v (zlati) rumeni majici Primoža Rogliča. Cestno kolesarstvo je ekipni šport. Orel iz Kisovca ni zmagal sam. Brez pomoči ekipe Adrie Mobila ne bi imel možnosti. Simon Špilak, veliki junak letošnje dirke Po Švici, v svojih kratkih izjavah ne omenja posebnih zahval pomoči ekipi le zaradi vljudnosti. Prekmurec je pač posebej pozoren in hvaležen tistim v ekipi Katjuša, ki mu pomagajo do uspehov. Ni vse samoumevno.
Koliko pomeni ekipa, pove komentar Jureta Golčerja, da bi tudi on lahko znova zmagal na dirki Po Sloveniji v dresu avstrijske ekipe Ferbermayr, če bi imel ob sebi enakovrednega pomočnika. In to ni bila pripomba iz lastnega poveličevanja, ampak realna ocena kolesarja, ki je prevozil že enajst dirk Po Sloveniji in bil petkrat na odru za zmagovalce. Še bolj slikovit je bil šaljiv nasvet Mateja Marina, Golčerjevega pomočnika, po uvodnem kronometru v Ljubljani, kjer je bilo že mogoče napovedati, da bo 37-letni Mariborčan v ožjem krogu favoritov za zmago: »Jure, če se boš spogledoval z rumeno majico, je najbolje, da se šele v Novem mestu.« V tem je bilo zrno resnice.
Rogliču so asistirali trije novomeški mladeniči
Primožu Rogliču so asistirali trije mladi novomeški mladeniči David Per, Jon Božič in Domen Novak. Prva omenjena se razvijata v dobra kronometrista, slednji je odličen hribolazec in razglašen za najboljšega mladega kolesarja na dirki. Torej opora za zavetrje po ravnini in v klanec. Glavna vodonosca, kot v kolesarstvu imenujejo glavne pomočnike, sta Klemen Štimulak, ki je bil zadolžen predvsem za pokrivanje pobegov, in Kristjan Fajt, ki je lani vlogo najbolj cenjenega pomočnika z odliko izpeljal tudi v reprezentanci na svetovnem prvenstvu v Ponferradi v Španiji. Selektor Gorazd Štangelj, ki se je velik del kariere specializiral predvsem za to vlogo, je zagotovo vedel, komu zaupati.
Mož v senci lepe mednarodne zmage nekdanjega smučarskega skakalca je Radoslav Rogina. V rokah je imel vajeti zlate Rogličeve kočije. Če bi se kraljevska etapa razpletala le malo drugače, bi bil lahko tudi on okronan pri Treh kraljih, a zaradi zaostanka na kronometru ne tudi v rumeni majici. V teh niansah se delijo tudi vloge kapetanov, kar se je še posebno očitno videlo tudi v zvezdniški ekipi Lampre med Janom Polancem in Diegom Ulissijem. Slednji je kljub slovenskim cestam dobil prednost in slovenski junak Gira se je moral podrediti interesom italijanske ekipe.
Mervar: Ceste smo poznali, kar je nekaj prednosti moralo prinesti
»V kraljevski etapi je ključno vlogo kot velikokrat opravil Rado Rogina,« 36-letnemu Varaždincu vlogo odločilnega moža priznava športni direktor Adrie Mobila Boštjan Mervar. Rogina, ki je dobil dirko Po Sloveniji leta 2013 z zaključnim vzponom na Vršič, je z izmeničnimi napadi pod vrhom vzpona začel pripravljati teren za zaključne akcije. »Če ne bi bilo njega, tudi Primož ne bi imel priložnosti, ki bi mu omogočila napad. Rado je bil v cilju videti razočaran, saj je bil le tretji, a naredil je odločilni del, da se je razpletlo, kot se je. Težko si predstavljam ekipo brez njega. Velikokrat bi bil kaos v ekipi, on pa naredi red. Njegova beseda velja toliko kot moja. To sem fantom velikokrat povedal in to velja za sveto pravilo v ekipi. No, verjetno velja njegova beseda še več, ker je on na cesti in zna oceniti situacijo. Vidi podrobnosti, ki jih mi iz spremljevalnih avtomobilov ne vidimo in nanje ne moremo vplivati. Zna matematično natančno določiti ritem skupine, če je potreben. Razbrati situacijo, ki je lahko zaradi različnih interesov znotraj velikega števila ekip velikokrat zelo kompleksna. Mi športni direktorji zadaj v avtomobilih smo v zadnjih letih znova brez radijskih zvez, ki jih UCI dovoli le še na dirkah svetovne serije, in lahko nasvete delimo le pred dirko,« pomen stratega z močnimi nogami znotraj karavane opiše Mervar. Prispodoba, da je imel Rogina v rokah vajeti zlate kočije, torej kar drži.
Mervar opiše tudi primer z dirke: »Na etapi do Treh kraljev je bilo odločilno, da smo imeli v zaključku dva v igri, Skyev Mikel Nieve pa je bil tisti, ki je bil v zadnjih kilometrih sam in v podrejenem položaju. Je pa res, da smo bili letos že velikokrat v takih situacijah in znali to izkoristiti. Tudi Rogla se je iz dirke v dirko učil, da je vedel, kaj narediti,« se je razgovoril Mervar. »Te ceste smo poznali bolj kot nekateri drugi. Tudi s treninga. In to je nekaj prednosti vendarle moralo prinesti.« Mervar je gladko zavrnil tudi laično teorijo, da bi bila trasa, ki je v rokah organizacijskega direktorja Bogdana Finka, pisana na kožo njegovih kolesarjev. »Kronometer ne ustreza Rogini, le malo bolj Rogliču. Za nas ga ne bi bilo treba pripraviti. Tudi kraljevska etapa ni imela tako izrazito strmih klancev, kjer bi oba prišla še bolj do izraza. Zaradi ravninskih odsekov ima velik pomen zavetrje. V takih razmerah pa torej odločata moč in taktika vse ekipe,« je zavrnil Mervar.
V skladu s kočijo se delijo tudi zasluge. Nagrade se po pravilu delijo na enake deleže. Primož Roglič ne bo sam »pospravil« 1840 evrov za etapno zmago in 3680 evrov za skupno (ter še nekaj desetakov za druge uvrstitve), Rogini pa bi ostalo 460 evrov za tretje mesto v etapi in 270 za šesto mesto v skupnem seštevku, Domnu Novaku 200 evrov za osvojeno belo majico mladega kolesarja, Kumpu pa cela nagrada za Novo mesto. Tako kot 200 evrov za ekipno zmago si bodo kolesarji Adrie Mobila skupno osvojenih 8135 evrov nagrade razdelili na enake dele. Vsaj takšno je nepisano pravilo v kolesarstvu. Za primerjavo: na italijanskem Giru so razdelili skupno 1.378.000 evrov, za etapno zmago 11.000 evrov, dan v pikčasti majici je prinesel 1000 in skupna zmaga 200.000 evrov.
S te perspektive konjev in kočijažev je treba gledati tudi izbor kolesarjev za francoski Tour. Primer Mikela Nieveja v ekipi Sky. Kakšni so kriteriji pri sestavi ekip, je zelo kompleksna zgodba, a tudi pomočniki imajo še kako velik interes, da so del ekipe, ki ima v svojih vrstah potencialnega zmagovalca.
