Zaradi onesnaženosti zraka umre 7 milijonov ljudi na leto oziroma 2000 na dan, zato je pričakovati, da bo vse več držav začelo izganjati uporabo vozil z notranjim izgorevanjem, pravi Marko Javornik, vodja poslovne enote za avtomobilistiko v podjetju Comtrade, kjer so začeli razvijati odprto platformo za ponujanje mobilnosti kot storitve. Gre za postavljanje novih temeljev mobilnosti, ki bodo izpodrinili lastništvo avtomobilov in v mesta – ob drugih sredstvih javnega prevoza – pripeljali souporabo električnih vozil. Tudi v Slovenijo, je prepričan Javornik.

Verjamete, da se do leta 2020 lahko zgodijo bistvene spremembe na področju mobilnosti?

Mislim, da smo blizu korenitim spremembam na področju mobilnosti. Največje se bodo začele odvijati v Aziji. Na Kitajskem je pet velikih mest že prepovedalo dnevno uporabljanje vozil z notranjim izgorevanjem, še 30 drugih mest o tem ukrepu razmišlja. To pomeni, da so prebivalci, če uporabljajo klasične avtomobile, izgubili dnevno mobilnost. Sprejeti morajo električna vozila oziroma druge alternative, kar pa zelo pospešuje mobilnost kot storitev. Ta koncept prinaša številne prednosti, predvsem pri zmanjšanju onesnaževanja okolja in zastojev v prometu. Spremembe bodo stekle, in to bistveno hitreje, kot nekateri mislijo. V nekaj letih bo uporaba električnega vozila postala udobnejša kot vožnja avtomobilov z bencinskimi motorji. Optimalno bo uporabljati električna vozila v kombinaciji z mobilnostjo kot storitvijo.

Kako bo to delovalo v praksi?

Potovali bomo s pametnim telefonom, tablico ali uro, torej s sredstvom, s katerim imamo dostop do informacijske tehnologije. Na voljo bo nabor različnih storitev, med katerimi jih nekaj že poznamo, denimo javni prevoz ali deljenje koles. Tu so še hoja in souporaba vozil, tako imenovani »ridesharing«, kar pomeni, da se nekomu pridružimo pri vožnji ali si naročimo prevoz. Kombinacija teh storitev uporabniku omogoči ustrezno nadomestilo za lastniško vozilo.

Kaj to za uporabnika pomeni s finančnega vidika?

Narejene so različne simulacije, ampak mobilnost kot storitev uporabniku v vsakem primeru prinaša bistvene prihranke, celo za nekajkrat. Kalkulacije so v določenih regijah po svetu pokazale tudi osemkratno znižanje stroškov prevoza. Konkretno, en avtomobil v souporabi nadomesti okoli 10 lastniških avtomobilov. V urbanih okoljih je v enem avtomobilu povprečno 1,2 potnika, vozila pa imajo običajno pet sedežev. Poleg tega imajo ogromno nekih funkcij, ki niso neposredno namenjene mobilnosti. Ko sešteješ vse te faktorje, ugotoviš, da se da mobilnost zelo poceniti.

To pomeni, da bo v prihodnje prodaja avtomobilov še dodatno padla. Kakšni so pritiski lobijev avtomobilske industrije na tovrstne koncepte mobilnosti?

Avtomobilska industrija nad spremembami ni navdušena. A avtomobil kot prevozno sredstvo zagotovo ne bo izginil. Prevoze bomo pač opravljali z manj avtomobili. Ravno sem se vrnil iz Amerike, bil sem na Manhattnu v New Yorku. Mesto je nasičeno z avtomobili in enostavno vidiš, da je najhitrejše prevozno sredstvo kolo, saj je avtomobilov preveč, da bi lahko delovali učinkovito. Tudi sicer menim, da smo izjemno veliko prostora namenili mobilnosti, okoli četrtino vseh površin, da ne govorimo o posledicah onesnaženja okolja. Mobilnost nam je zelo pomembna in zanjo smo žrtvovali veliko sredstev, saj pozitivno vpliva na ekonomijo mest. Mislim, da lahko z digitalizacijo mobilnosti določene zadeve še enkrat premislimo, morda manj prostora namenimo mobilnosti in hkrati prebivalcem zagotovimo ugodje. Tako kot se zapiranje ulic za motorna vozila dogaja v središču Ljubljane, se bo tudi v drugih delih mesta in drugje po svetu.

So bile torej ideje o šestpasovnicah v Ljubljani zastarele in nesmiselne?

Konkretnega primera ne bi komentiral, v splošnem pa lahko rečem, da je širjenje cest omejeno in da ne bo rešilo mobilnosti. Napredek se skriva v pametnejši uporabi že obstoječe infrastrukture.

Ampak še vedno je marsikje »težko« zarisati kolesarsko stezo…

Na področje mobilnosti prihajamo kot programersko podjetje. Tehnološke inovacije v zadnjih desetih letih omogočajo, da se to področje lahko bistveno spremeni. Določene koncepte je treba še enkrat premisliti, od začetka. Če se to dobro naredi, lahko pride do bistvenih izboljšav.

Kje torej začeti? Samo odprta platforma najbrž ne bo dovolj?

Nujno potrebujemo partnerstvo med državo, občinami in zasebnimi podjetji. Koncepte je treba predstaviti javnosti, si pridobiti odzive in jih upoštevati, nato pa lahko mobilnost skupaj izboljšujemo. Drugače ne bo šlo. Govorimo o spremembah vzorcev obnašanja in novih konceptih, tega se ne da izpeljati na silo. Treba si je vzeti nekaj časa, ustvariti pozitivno klimo, in prav vsak mora odigrati svoj del naloge. Po naših prvih vtisih veliko razumevanja kaže tudi država.

Človek bi pomislil, da je državi lažje uvesti kupone ali davek na izpuste CO2.

To niti ni tako napačen pristop. V Helsinkih so denimo razmišljali, da bi do leta 2025 prepovedali uporabo lastnega vozila v mestu, druga možnost pa je finančno kaznovanje tistih, ki onesnažujejo okolje in s svojim avtomobilom jemljejo kakovostne površine v mestu. Ne gre torej za povišanje davkov, ampak za njihovo pravilnejšo porazdelitev. Poleg tega lahko finančne sankcije pripeljejo do velikih sprememb. To se vidi na Norveškem, kjer je država zelo aktivno podprla uporabo električnih vozil. Uporablja jih 30 odstotkov več ljudi kot denimo v Nemčiji. To je rezultat dveh ukrepov: nižjih davkov za električna vozila in posebnega pasu za električna vozila, podobno, kot jih imamo v Ljubljani za avtobuse.

Potrebuje Ljubljana za mobilnost kot storitev še kaj več, kot že ima, vsaj tramvaj, če že ne podzemne železnice?

Načeloma da, čeprav mobilnost kot storitev ravno mestom, ki morda nimajo podzemne železnice, omogoča, da učinkovitejše rešijo ta problem. Ko mobilnost digitaliziraš, dobiš zelo kakovostne podatke o pretoku ljudi na posameznih relacijah. Lažje se lahko odločiš za večje infrastrukturne posege. Če torej neke relacije upravičijo naložbe v podzemno železnico, se lahko na podlagi teh podatkov odločiš za to možnost.

Bi se s tem zmanjšale cene javnega prevoza? Zdaj je stanje podobno kot pri vprašanju o kuri in jajcu. Ljudje ga ne uporabljajo, ker je predrag. Ker pa je premalo uporabnikov, so cene visoke...

To je osnovna ideja – da bi javni prevoz dobil večji pomen in da bi se hkrati pocenil. Druge oblike prevoza bi morale imeti višjo ceno, da bi ljudje raje izbrali javni prevoz. Res pa je, da so druge oblike prevoza udobnejše in bolj pisane uporabnikom na kožo, zato imajo tudi višjo ceno. Še vseeno pa je celoten komplet storitev bistveno cenejši kot uporaba lastnega vozila.

Kako odprta platforma, ki jo razvijate, prispeva k tem ciljem?

Mobilnost kot storitev je zelo povezana z digitalizacijo mobilnosti. To pomeni, da neka programska oprema uravnava oziroma omogoča mobilnost. Razvijamo različne storitve, ki uporabnikom omogočajo, da s pomočjo mobilnih naprav uporabljajo različne storitve prevoza. S podjetjem Avant car pripravljamo prvi sklop storitev, v prvi vrsti souporabo avtomobila za kratka časovna obdobja. Gre za kombinacijo aplikacije in zalednega sistema, ki bosta omogočila pametno deljeno uporabo avtomobilov. Uporabnik bo v vsakem trenutku vedel, kateri avtomobili v njegovi okolici so mu na voljo, ga preprosto rezerviral in uporabil za vožnjo ter nato vrnil na istem ali drugem mestu. Storitev se torej ločuje od uporabe lastnega ali najetega vozila, ki ga običajno lahko najamemo le za ves dan. V našem primeru si vozilo sposodiš za opravke. Storitev je denimo zelo primerna za upokojence, ki imajo avtomobil samo zato, da gredo enkrat na teden do trgovine.

Menite, da so se ljudje že pripravljeni odpovedati lastnim vozilom?

Ko se enkrat odpoveš lastnemu avtu, bistveno lažje prehajaš med različnimi storitvami. Dokler imaš svoj avto, ga moraš nekam parkirati in se nato vrniti po njega, da se lahko odpelješ naprej. Avto je vedno neka »cokla« mobilnosti. Pri mobilnosti kot storitvi pa tega ni. Z avtom se nekam odpelješ, nato pa pot nadaljuješ z drugim avtomobilom ali kolesom, tramvajem, avtobusom…