Haiti in Dominikanska republika: Otok diktatorja brez imena

Voda je zlato

Nekaj dni zatem, ko me je Du Mena prepeljal na haitijsko stran, je krava stala v morju in se sumljivo sklanjala proti vodi. Kazalo je, da se je namenila narediti požirek. »Krave pijejo to vodo,« je potrdil domnevo. Toda morska voda je slana. »Vseeno jo pijejo,« je odvrnil. Zakaj je ne pijejo iz reke? Seveda, ker je ob izlivu v morje prav tako slana. »Še posebno zdaj, ker že dolgo ni deževalo.« Po besedah prebivalcev Manzanilla mokrote dežnih kapelj niso občutili sedem mesecev.

Voda je v Deraci, njegovi domači haitijski vasi, zlato. »Dovažajo nam jo s tovornjaki iz mesta Fort Liberte.« Galona stane pol evra. Kakšno je potem življenje tam? Prhnil je in odmahnil z roko. »Slabo. Če ne bi prihajal sem, ne bi jedel.« Tudi tu, na vzhodni strani, je voda, podobno kot elektrika, problem, a so zgradili akvadukt, zato jim je ni več treba kupovati od zasebnikov.

V tej reki je nekoč tekla kri. Leta 1937 je dominikanski diktator Rafael Trujillo izvedel masaker perejil (peteršilj, op.p.). Njegovi vojaki so trkali na vrata hiš na obmejnem območju in s peteršiljem v rokah spraševali ljudi, kaj je to. Tiste, ki so besedo izgovorili s kreolskim naglasom, so ubili. Približno 20.000 jih je umrlo, nekateri so se rešili tako, da so bredli čez reko, marsikateremu so pred smrtjo pomagali pobegniti dominikanski prebivalci.

Tako je reka dobila ime.

To je bil eden od mnogih krvavih dogodkov v zgodovini otoka. Tudi zdaj težav ne manjka. Mediji občasno poročajo o posameznih incidentih, do katerih pride »na nacionalni osnovi«. A v Manzanillu ni bilo videti, da so odnosi med državama napeti. Haitijci lahko v ta pristaniški kraj pridejo brez dokumentov. Ženske prodajajo oblačila na ulicah, moški opravljajo fizična dela. Haitijci imajo v Dominikanski republiki na obmejnem območju pravico do brezplačne zdravstvene oskrbe. V občinski hiši je šest od tridesetih zaposlenih Haitijcev, ki čez mejo prihajajo na delo.

Da različni kulturi živita v sožitju, se je trudil pojasniti župan Manzanilla Yanko Bejaran. »Živimo v miru, prepire napihujejo mediji. Haitijci so že od nekdaj prihajali v naš kraj, da bi delali,« je dejal, ko je mrak v njegovo hišo vabil vse več komarjev. Tu in tam je kakšnega potolkel, ko je razlagal o pomembni družbeni temi – rasizmu. »Rasizem obstaja, a niso Dominikanci rasistični do Haitijcev. Gre za rasizem med razredi, za 'klasicizem'. Pri nas je družba zelo razdeljena. Na Haitiju so razlike še večje, imajo le dva razreda in manjšina ima popoln nadzor.«

Kako se godi večini, je bilo vidno nekaj deset kilometrov južneje v Dajabonu. Prenaloženi tovornjaki in avtomobili s prikolicami so dvigovali oblak prahu s ceste, ki pelje proti mostu čez reko Masacre, ko se je ob koncu popoldneva vrsta ljudi s cizami, samokolnicami, motornimi vozički, zaboji in vso mogočo kramo hrupno vila nazaj proti Haitiju, proti mestu Ouanaminthe. Kot bi se premikal konvoj beguncev. Medtem so perice namakale oblačila v skoraj izsušeni reki, polni smeti, otroci so se kopali in se igrali s sodi. Pred mrežasto ograjo, ki loči nikogaršnjo zemljo od Dominikanske republike, je vojak nadziral vse daljšo vrsto ljudi, čakajočo na prestop meje. Tu in tam se je vnel manjši prepir. Neki mladenič je skušal izkoristiti skoraj kaotični trenutek za pobeg čez mejo. Ujeli so ga in z lisicami priklenili na ograjo, kjer je čakal na deportacijo.

V Dajabonu vsak ponedeljek in petek odprejo mejo, da lahko Haitijci v brezcarinskem območju in tudi v središču mesta prodajajo izdelke. Projekt pod pokroviteljstvom Evropske unije poteka tudi na drugih mejnih prehodih. Trgovanje se je končevalo, kajti le še dobra ura je manjkala do šeste popoldan, ko se morajo Haitijci vrniti na drugo stran reke, zato je v vrsti proti mostu hodilo vse več ljudi. Eol Petipier je sredi tržnice v rokah držal dva šopa bankovcev, v enem pese, v drugem haitijske gourde. Doma se ukvarja s poljedelstvom, a nebo ni prizanesljivo, zato je zanj in za ženo glavni vir dohodka dominikansko-haitijska tržnica. V notranjost Dominikanske republike, kjer v Puerto Plati živi njegova sestra, ne more. »Ker nimam potnega lista,« je dejal. »To veliko stane,« je zavzdihnil, preden mu je kolega prišepnil, da bi potreboval kakšnih sedemdeset ameriških dolarjev.

Tržnica človekoljubne pomoči

Njegove stranke so Haitijci. Ti na tržnici Dominikancem prodajajo luksuzne dobrine, ki jih ne potrebujejo, vsaj ne v takšnih količinah: viski, zobno pasto, parfume, obleke, čevlje... Prava uspešnica je česen. Haitijci ga, zapakiranega v plastičnih vrečkah, prodajajo na tržnici. Libro (0,45 kilograma) stane okoli četrt evra. V trgovinskem centru v glavnem mestu Santu Domingu ista količina doseže ceno do skoraj treh evrov. Zato policija na obrobju Dajabona preverja ne le to, ali skuša kdo brez potnega lista pobegniti v državo, ampak predvsem, koliko česna imajo potniki v avtu.

Javna skrivnost je, da na tržnici Haitijci prodajajo humanitarno pomoč, ki so jim jo po potresu leta 2010 začeli pošiljati iz sveta. Zaslužek gre za nakup osnovnih življenjskih potrebščin, predvsem hrane. Na tržnici je mogoče najti artikle, ki bi tudi v Evropi dosegli visoko ceno. Toda čevljev in parfumov se ne da jesti. »Ne morem trditi, kje točno je izvor teh izdelkov. Ne prodajajo namreč le evropskih in ameriških znamk, ampak produkte vseh vrst. Lahko pa zatrdim, da ne poznajo njihove vrednosti, zato prodajajo pod tržno ceno. Na primer veliko tubo zobne paste, ki v trgovini stane okoli štiri evre, prodajajo za dva.« Zato je tržnica dobičkonosna tako za Haitijce kot za Dominikance. Vsaj tako mislijo oboji.

Otok riše sliko različnih svetov. Na vzhodu tretjega, na zahodu četrtega ali petega. V Dominikanski republiki prevladuje katolicizem, na Haitiju mnogi verjamejo v vudu. Na eni strani so mulati, na drugi temnopolti. Eni govorijo špansko, drugi kreolsko in francosko. Na vzhodu drevo življenja še rojeva cvetove, čeprav vse manj brsteče, na zahodni strani je posušeno.

Toda zakaj takšna razlika? Pomemben del odgovora se skriva v zgodovini. Začelo se je leta 1492, ko se je Krištof Kolumb izkrcal na otoku Hispaniola. Sledil je teror nad avtohtonimi prebivalci Taini, na zahodnem delu so ljudstvo iztrebili, na vzhodnem je prišlo do mešanja. Zavladali so konkvistadorji. Luisa Navarro, predstojnica katedre za zgodovino in antropologijo na javni univerzi Universidad Autonoma de Santo Domingo (UASD), je razložila, da je raba besede konkvistador napačna. »Conquista v španščini pomeni osvajanje v romantičnem smislu. To je ljubeč izraz. Če te uničim in mučim, pa v tem ni nič ljubečega.«

Potem so pripeljali sužnje. Na zahodno stran otoka iz osrednje, na vzhodno iz zahodne Afrike. Potrebovali so jih za delo na poljih sladkornega trsa. »Naroda sta nastala v različnih obdobjih. Zgodovina Tainov ima precej skupnega z nami, s Haitijci ne. Haitijci imajo afriško in francosko kri, mi imamo špansko, afriško in tainsko. Če nas opazujete, lahko vidite, da smo oboji temnopolti, a zlahka ločite med nami.«

Nastali sta francoska in španska kolonija. Sprva je bil francoski del bogat, španski pa reven, ravno nasprotno kot danes. Potem se je zgodilo nekaj pomembnega. »Suženjstvo na haitijskem delu je postalo intenzivno, na dominikanskem pa patriarhalno. To pomeni, da so bili procesi na vzhodni strani daljši. Na današnjem ozemlju Dominikanske republike so bili revni tako belci kot črnci. Na zahodni strani otoka so bili belci bogati, sužnji pa so bili revni in povsem brez pravic. V povprečju so sedem let po tistem, ko so prišli iz Afrike, zaradi intenzivnosti dela umrli.«

Sledila je revolucija. Haiti je leta 1804 postal prva neodvisna država v Latinski Ameriki in edini narod, osnovan na uspešnem uporu sužnjev. Kot prvi v zahodnem delu sveta je premagal eno od velikih kolonialnih sil. Cena za svobodo je bila visoka. »Revolucija je uničila polovico pridelovalnih površin. Ena od oblik upora sužnjev je bilo požiganje zemlje.« Po revoluciji je bilo gospodarstvo praktično na ničli. »Takrat se je začela revščina.«

Na začetku 20. stoletja so državi okupirale ZDA, ki so kasneje nastavljale in odstavljale diktatorje. Na Haitiju je bil sprva to Stenio Vincent, nato François Duvalier - Papa Doc. V Dominikanski republiki je bil najokrutnejši Trujillo, učenec ameriških marincev. Dominikansko gospodarstvo je bilo osnovano na pridelavi sladkornega trsa, zato so potrebovali delavce s Haitija. »Dominikanska vlada je haitijski, ki je rekrutirala ljudi, plačevala za delavce.«

Duvalier je Trujillu prodajal ljudi? »Tako je. Trujillo je haitijski vladi plačal tudi za pokol leta 1937, en dolar za življenje. Haitijska vlada je glavno avtocesto poimenovala po Trujillu.« Američani so imeli močan vpliv na otoku, v trgovanju z ljudmi so sodelovala tudi ameriška podjetja. »ZDA so sokrive, ker so bile tiho. Leta 1940 so podpisale sporazum o zunanjem dolgu Trujillove vlade, v zameno pa nikoli niso protestirale proti pokolu Haitijcev. Predsednik Franklin Roosevelt je nekoč rekel: 'Trujillo je pesjan, ampak je naš pesjan.'«

Raj in pekel, ločena z reko

Zaradi raznih zgodovinskih procesov imamo danes na enem otoku dva svetova. »Pa tudi zato, ker ima Dominikanska republika precej več naravnih bogastev od Haitija. Imamo najbogatejši relief na Karibih.« In zaradi potresa leta 2010, v katerem je po podatkih haitijske vlade umrlo več kot 300.000 ljudi, milijon in pol pa jih je ostalo brez doma. Dominikanska republika je kot prva država ponudila pomoč, sprejela je tudi na tisoče beguncev, veliko se jih ni vrnilo domov. Potresu je sledila nova diktatura – diktatura pomoči, kakor je v dokumentarnem filmu Pogubna pomoč neučinkovito in koristoljubno delovanje mednarodne skupnosti razložil režiser Raoul Peck. A potres ni povzročil mizerije, ampak jo je le poglobil ter jo vrgel pred ameriške in evropske oči.

Delavci so s Haitija na dominikanska polja sladkornega trsa množično prihajali vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Mnogi se nikoli niso vrnili domov, čeprav niso imeli ustreznih dokumentov za bivanje. Oblikovala so se naselja okoli polj sladkornega trsa, poimenovali so jih batey. Danes je polj vse manj, kajti steber gospodarstva predstavljata turizem in industrija, ljudje pa so ostali. Rojevali so se jim otroci, za njimi je prihajalo vse več Haitijcev, željnih boljšega življenja. Koliko jih danes živi v Dominikanski republiki, ne ve nihče. Jasno je le, da jih je veliko. Zagotovo vsaj milijon, slišati je domneve o dveh, celo treh milijonih.

Po sklepu ustavnega sodišča iz leta 2013 Dominikanska republika ne priznava državljanstva otrokom, rojenim ilegalnim priseljencem po letu 1929. Vlada je nato sprejela zakon, po katerem so imeli priseljenci z neurejenim statusom in njihovi otroci leto in pol časa, da so uredili vso potrebno dokumentacijo za pridobitev dovoljenja za prebivanje. Kdor tega ni naredil, mu grozi deportacija. Izgon na Haiti se obeta tudi nekaterim, ki na njem nikoli niso bili. Rok se je iztekel 17. junija in prve deportacije so se že začele. Tisti, ki so postopek pravočasno sprožili, a njihov primer še ni končan, imajo še 45 dni časa, potem bo deportacija pretila tudi njim.

Številni Haitijci so zatrjevali, da imajo težave pri iskanju zahtevane dokumentacije. Mednje sodi Felix Menoa, ki živi v bateyu na severnem obrobju Santa Dominga, ob robu nekdanjega polja sladkornega trsa. V Dominikansko republiko je prišel leta 1990 in ves ta čas živi brez dokumentov. V njegovem domu ni bugenvilij, ki krasijo hiše v soseskah srednjega razreda. Pred hiško iz sivih opek in streho iz salonitk raste bananovec, naselje, pogreznjeno v dolino, obkrožajo tropska drevesa.

Ni mogel skriti žalosti, ko je razlagal, da njegov primer še ni razrešen. »Vedno ko prinesem papirje, mi rečejo, da nekaj manjka. Ni vse zastonj, kot pravijo. Za odvetnika in notarja plačaš vsaj 7000 pesov (140 evrov, op.p.),« je bilo v besedah mogoče zaznati strah. Strah pred deportacijo na Haiti, kjer bi se z ženo in štirimi otroki težko znašel, ker tam nima več močnih socialnih vezi. V Santu Domingu ima vsaj občasno delo v gradbeništvu. Za dvanajst ur na dan zasluži deset evrov.

Ko je pripovedoval svojo zgodbo, je bilo do izteka roka še mesec in pol. Ali mu je uspelo, ne vem. Mnogim zagotovo ni. Koliko tujcev naj bi v prihodnjih dnevih deportirali, ni znano. »Mislim, da ustreznih papirjev ne bo predložilo več kot dvesto tisoč ljudi,« je dejala Josefina Capellan, voditeljica oddaj informativnega programa na televizijski postaji CDN. Meni, da je glavni problem v apatični haitijski oblasti. »Haitijska vlada je v razsulu. Deluje le, če veliko plačaš. Haiti je v potresu izgubil veliko zgodovinskega gradiva. Različne stavbe, kjer so hranili dokumente, so porušene.«

Rasizem jim ni tuj

Kritik je deležna tudi dominikanska vlada. Hogla Enecia je predstavnica tretje generacije Haitijcev v Dominikanski republiki. Odrasla je v bateyu na jugu države v Barahoni, zdaj je novinarka pri časopisu El Caribe. »Haitijci, ki so ilegalno v državi, so revni. Večina ne ve, kako je treba izpeljati proces. Informiranost ni najboljša, saj vlada obvešča v španščini, ki je mnogi Haitijci ne razumejo najbolje. Ministrstvo med drugim zahteva dokumente, s katerimi bi tujci dokazali, da tukaj živijo vrsto let. Toda ker so tu ilegalno, težko pridejo do teh papirjev. Kako naj nekdo, ki se je rodil ilegalnim priseljencem, predloži rojstni list?« je dejala.

Težave je imela tudi obetavna pisateljica Deisy Toussaint, hči Haitijke in Dominikanca. Leta 2010 je dobila priznanje kulturnega ministrstva za kratko zgodbo in povabili so jo na knjižni sejem na Kubo. Na revolucionarni otok ni nikoli prišla, ker ji niso izdali potnega lista. Dobila ga je šele po dveh letih in pol in po tistem, ko je njen oče trikrat prišel v Santo Domingo z otoka St. Martin, kjer živi, da bi potrdil očetovstvo. »Nikoli mi niso dali dokumenta, na katerem bi pisalo, zakaj mi niso izdali potnega lista,« je vzneseno govorila, medtem ko je v središču Santa Dominga srkala naravni ananasov sok. Potni list je dobila po tem, ko je dodala očetov priimek De Jesus, ki ga prej ni uporabljala. O njenem primeru so poročali številni dominikanski mediji, v časopisu Hoy pa je na temo haitijsko-dominikanskih odnosov začela objavljati satirične kolumne. Spontano je postala aktivistka za pravice ljudi brez dokumentov. »Podobne probleme ima ogromno ljudi. So brez socialnih pravic, kot bi bili izbrisani. Gre za rasizem in ksenofobijo.«

Ko sva končala pogovor, sva naletela na stojnico, na kateri so zbirali podpise za referendum za gradnjo zidu na meji s Haitijem. Zbiralci podpisov so jo prepoznali, ona pa je oddala svoj podpis. »To sem naredila iz ironije. Zidu ne bodo nikoli zgradili. Tudi deportacij ne bodo izpeljali v popolnosti, ker je naše gospodarstvo preveč odvisno od haitijske delovne sile. Dominikanci ne delamo za majhen denar na gradbiščih pod žgočim soncem, ampak v pisarnah.«

Zid simbolizira zgodovinski strah pred Haitijci. Ta ima korenine v 19. stoletju, ko je oče naroda Juan Pablo Duarte Dominikance osvobodil izpod haitijske oblasti. »Obstaja politično in zgodovinsko sovraštvo, ker so nas Haitijci okupirali med letoma 1822 in 1844. Vedno so nas učili, da so Haitijci slabi, surovi. Zaradi haitijske invazije. Del rasizma ima izvor v tem. Da bi ustrahovali ljudi, so si nacionalisti izmislili idejo o eni državi, ki naj bi si jo želela mednarodna skupnost.«

Dominikansko vlado kritizirata priznana pisatelja v diaspori, Haitijka Edwidge Danticat in dominikanski dobitnik Pulitzerjeve nagrade Junot Diaz. »Ljudje na Haitiju se bojijo, da se bo med deportacijami dogodil podoben pokol kot leta 1937. Ko vlada reče, da določena populacija ni dobrodošla, državljani velikokrat stvari vzamejo v svoje roke. Ljudje so že linčali Haitijce. Iz sosesk so skušali nasilno pregnati celotne skupine,« je iz ZDA, kjer živi, sporočila Edwidge Danticat.

Med dominikanskimi intelektualci je mogoče slišati, da sta Danticatova in Diaz del ameriške zarote. Ko sem profesorici Luisi Navarro omenil domnevni rasizem do Haitijcev, so ji čustva vzkipela. »Kdo je bolj rasističen od Severnih Američanov in Evropejcev? Nihče. Živela sem v ZDA, kjer se rasizem občuti zelo močno. Ko sem prišla na evropsko letališče z dominikanskim potnim listom, so me vzeli iz vrste. Evropejci mi ne morejo govoriti, kaj je rasizem.« A tudi ona vidi veliko diskriminacije. »Lahko se zgodi, da Haitijca ne bodo oskrbeli v bolnišnici. Ali da bo poklical policijo, pa ta ne bo prevzela primera. A ne zato, ker je Haitijec, ampak ker je reven.«

Otoku Hispaniola očitno spet vlada diktatura, le da zdaj diktator nima imena. A tako je tudi v razvitem svetu.