Odnos med umetnostjo in norostjo je kompleksen v vsej zgodovini človeštva. To, kar je odstopalo od norm, je skupnost pogosto tiščala na rob, v kategorijo norega in čudaškega, v razvitejših družbah v specializirane ustanove, ki so se izkazale kot del nadzora in oblasti, ki je kategoriji razuma in norosti izumila zato, da bi svet urejala po lastni meri in ga nadzorovala kot potencialni izvor upora.
Z umestitvijo med norce so skušali od nekdaj nevtralizirati tudi umetnost, ki je govorila o stvareh, ki so v družbi zbujale nelagodje, pa seveda politične nasprotnike, homoseksualce, znanstvenike, filozofe, ki so sprevračali družbeni ali spolni red, predvsem pa sama pojma norosti in razuma. Če se iz današnje perspektive ozremo na »ladjo norcev«, vidimo, da je na njej izjemno ugledna druščina in skoraj brez izjem so na njej vsi tisti, ki so za splošni napredek in širjenje meja človeške vednosti storili največ.
Norost ne sodi na rob
Težko bi našli boljši kraj za simpozij na temo norosti in ustvarjalnosti, kot je grad Cmurek. Podobno kot vsaka prava umetnost tudi grad stoji na robu: na robu Slovenskih goric, na robu države. Dviga se na manjši pečini nad reko Muro, slovenski strani kaže hrbet, avstrijski obraz. Slikovita stavba, zgrajena sredi 12. stoletja, je med letoma 1956 in 2004 služila prav marginalizaciji, saj je v njej deloval zavod za duševno in živčno bolne, danes pa bi samevala, če ne bi bilo angažiranih prostovoljcev, ki ustvarjajo program Muzeja norosti. In ti prostori so v teh dneh ponovno stopili v plodovit dialog z »norostjo«, tokrat umetniško. Gostujoči umetniki so skušali vsak na svoj način pokazati, kako je norost sestavni del vsakega ustvarjalnega procesa, kar je le eden od načinov, kako z norosti odstraniti tabuje in jo reintegrirati v družbo.
Kaj je za zidovi umetnika?
Kiparka Milojka Drobne je na razstavišče pripeljala projekt Ne dotakniti se, katerega ime zavaja, saj gre za umetnost, ki temelji na haptični izkušnji, dotiku. Iz gline izdeluje majhne kipce (pogosto spominjajo na zobe), katerih natančno obliko ji določijo drugi, ki so nato prisotni med umetničinim oblikovanjem kipca, kar seveda ustvarja posebno vrsto intimnosti. Enako osnovno obliko avtorica izdeluje že »norih« 14 let, pri čemer se še vedno spomni, kako je v nekem trenutku enostavno vedela, da je to oblika, okoli katere želi splesti enega svojih življenjskih projektov.
Komponenta ponavljanja je zelo pomembna tudi v delu Anje Jerčič Jakob, skozi katere slikarski opus se neprestano razrašča motiv črne detelje, ki se vsakič znova na sliki utelesi drugače in kaže težko umljivo moč umetnikove metamorfoze istega. Na njenih slikah detelja vztraja že 10 let in slikarka se je ne more otresti, tudi ko se ji zdi, da je z njo končala. Za slikarko je noro tudi samo vztrajanje pri poklicu, ki velja za eksistenčno najbolj neugodnega med vsemi zvrstmi umetnosti. Eksistenčnih problemov se je dotaknila tudi fotografinja Arven Šakti Kralj Szomi, ki je razstavila fotografijo deklice iz cikla Blow-Up, in so jo pred časom poskušali škandalizirati, ko so jo obtožili, da gre za pedofilske podobe, čemur se je odločno uprla. Fotografija je živa priča tega, da je »norost«, tudi v umetnosti, pogosto v očeh opazovalcev.
Umetnosti ni brez norosti
Bržkone ne preseneča, da so se umetniki v pogovoru, ki ga je kurirala kritičarka in intermedijska umetnica Petra Kapš, zedinili, da je norost tako ali drugače ključna sestavina ustvarjalnega dela. Kot je dejal eden od sodelujočih slikar Andrej Brumen Čop: »Umetnost brez norosti je dolgočasna. Če ni prisotne norosti, sploh ne moremo govoriti o umetniškem delu.« Petra Kapš se zaveda, da se odnos do umetnika ni nujno bistveno izboljšal in da se družba do njega pravzaprav obnaša kot do neke vrste legalnega norca: z »institutom« umetnika mu je dovoljena svoboda in drugačnost, a družba njegovo delo redko jemlje resno. Hkrati se zaveda, da je norost pravzaprav vmes postala tudi že pozitiven označevalec, kar lahko spremljamo v oglaševanju, ki se s pridom poslužuje fraz, kot sta »noro dobro« in »utrgano«. Kako naj bo umetnik dovolj »nor« in »utrgan« v svetu, kjer je s pomočjo norosti mogoče prodajati, ostaja odprto vprašanje.