Tipičen primer prvega simptoma je bil recimo intervju s koprskim županom Borisom Popovičem. Voditeljica je kot pohlevna ovčka sprejela vse, kar ji je v obraz vrgel sogovornik. Na primer, da je treba najprej prečistiti novinarske, potem sodniške in na koncu še policijske vrste. Skratka lustrirati vse, s katerimi ima koprski župan težave. V skoraj enournem pogovoru nas je Boris prepričal, da so ljudje njegovega kova rešitev za državo: nikoli se ne zlažejo, na sodišča hodijo zaradi krivih prijav, da so za demokracijo do trenutka, ko dobijo mandate, potem pa v roke vso oblast in moč, in da nimajo kaj hoditi na seje državnega sveta gledat predsednika, ki prejema bajno plačo in se vozi s službenim šoferjem. Torej, Boris lahko zine, kar hoče, novinarka pa malo zatrepeta z učki in oddaja je mimo.
Trepetajo tudi vsi, ko jih napade prekaljeni borec za resnico in pravo zgodovino Roman Leljak. Ko se na sodišču zagovarja, da je urednici z nacionalke zabrusil, da ji je način vodenja oddaje diktiral en stric z ozadja, recimo Janez Zemljarič, in potem nima dokaza, se izgovori kar na še enega borca Jožeta Možino, da mu je ta poslal SMS, iz katerega je sklepal, da udbaške lovke spet tolčejo po naših. Edinih čistih. Edinih, ki niso umazani s preteklostjo.
To direktno pelje v drugi simptom. Kako lahko v elitne Odmeve pokličejo Vinka Gorenaka, ki razlaga, da je treba prepovedati možnost kandidiranja vsem, ki so v preteklosti kaj imeli z zahrbtnimi obveščevalnimi organizacijami. Komu pride na pamet, da je Vinko tisti, ki bo lahko govoril o tem. Nekdo, ki je bil miličnik, šef miličnikov in predavatelj miličnikom v časih, ko so tovariši miličniki veljali za najzanesljivejši steber komunajzerske diktature, nam bo zdaj pripovedoval pravičniške pravljice. Jasno, gre za ravnotežje. Vsak ima pravico. Ne, dragi moji, vsak nima pravice. Zato pa so uredniki. Saj ne gre za forume na spletnih straneh, kjer lahko vsak prdne in se poserje na različno misleče.
Jasno, saj polovica voditeljev in novinarjev nima kompasa. Še manj pojma o stvareh, ki se jih lotevajo. Ko so se na Planetu lotili teme o raznih skrivnostnih organizacijah pri nas, od prostozidarjev do članov Lions klubov in rotarjancev, je bilo vse skupaj podobno gostilniški moralki. Voditelja Mirka Mayerja je bolj ali manj zanimalo samo to, kdo je notri, da smo se lahko potem zgražali ob kakšnih lumpih. Najbolj smešna pa je bila bombastična ugotovitev, da ti, ki se imajo za dobrotnike, celo kopico denarja porabijo za svoje delovanje in gala prireditve. Ni bilo več pomembno, da nekdo zbere pol milijona evrov, ampak to, da jih porabi sto petdeset. Res grozno. Ampak absurdnost je le v eni točki: ta denar zberejo sami člani. Iz svojih žepov. Zato, Mirko, me prav nič ne briga, koliko ti zapraviš za svoje hobije in zabave, če v dobrodelne namene na leto daš vsaj en odstotek omenjenih zneskov…