Klovni, ki jih je v Ljubljano pripeljal 8. mednarodni festival sodobne klovnade in novega cirkusa, tudi sami priznavajo, da so nori: nori, da kljub trenutnim gospodarskim in političnim razmeram ustvarjajo teater in da z rdečimi nosovi, nataknjenimi čez nasmeh, čakajo na honorarje in dotacije, kot bi čakali Godota. »Umetnost je najdražja, kadar je ni. Mi jo ustvarjamo zato, da jo lahko delimo,« pravijo organizatorji iz Zavoda Bufeto, samooklicani nori optimisti.
Klovni so karikatura nas samih, zato jih potrebujemo, da nam kažejo ogledalo. Empirične raziskave, ki temeljijo na obisku nekaterih predstav v prestolnici minuli teden, dokazujejo, da smo pred klovni vsi enaki in povsem razgaljeni. Vidijo naše največje nerodnosti in jih pokažejo vsemu svetu, ker smo pač smešni, vsak po svoje, in ker bi bilo škoda, če se drug drugemu ne bi smejali. Bodisi klovnu, triletnemu kratkohlačniku ali pa zapetemu poslovnežu. Klovnom je vseeno, oni ne delajo razlik in vidijo pod vso tisto šminko.
Če namreč na videz zdravorazumske zadeve dovolj temeljito razstavimo, in to klovni znamo najbolje, hitro ugotovimo, da je vsako še tako resno življenje ena sama igra – je prišepnila klovnesa, medtem ko je skušala ohraniti vse žogice v zraku.
Barbara Smajila
