Rožca Šonc, upokojenka: starejši zelo neradi priznamo, da težko živimo, še težje pa priznamo revščino

Prostovoljci o ugotovitvah poročajo koordinatorju društva, ki je vključen v projekt. Ta ugotovitve zabeleži v poseben računalniški program. Če se pri upokojencu pokaže potreba po pomoči, najprej ugotovimo, ali mu lahko pomagamo ali pa je v pomoč treba vključiti druge nevladne organizacije. Preverimo tudi, ali so kakšne možnosti uveljavljanja pomoči pri javnih službah, ki so za starejše dolžne skrbeti po zakonu. To so na primer zdravstveni dom, patronažna služba, center za socialno delo, lokalna skupnost...

Sodelujemo s 136 občinami in hkrati tudi z veliko različnimi območnimi javnimi službami in območnimi združenji nevladnih organizacij. Zato je tudi sodelovanje z njimi različno. Odvisno je predvsem od ljudi, ki so na čelu teh služb in organizacij. Sodelovanje je najboljše, najhitrejše in najtesnejše tam, kjer so naši prostovoljci hkrati tudi njihovi prostovoljci, na primer pri Karitasu ali Rdečem križu. Oblikovale so se tudi interdisciplinarne koordinacije vseh naštetih, ki pomagajo starejšim. Najbolje delujejo tam, kjer jih vodijo zavzeti župani občin. Raje bi seveda videli, da bi bila pomoč starejšim urejena sistemsko in ne bi bila tako zelo odvisna od oseb, ki jo ponujajo.

Večino pomoči, kar okoli 80 odstotkov, starejšim lahko zagotovimo že v društvih upokojencev. To je na primer pomoč pri prevozih, spremstvo k zdravniku, spremstvo na sprehodu, manjši nakupi, priprava obroka, manjša ureditev stanovanja.

Tudi to se zgodi, najpogosteje to storijo najmlajši upokojenci, ki pomoči pravzaprav ne potrebujejo. Včasih pa se to zgodi tudi tedaj, ko je jasno, da nekdo brez pomoči težko živi. Zlasti na začetku, ko odnos s prostovoljcem še ni tako pristen, marsikdo težko spregovori o svojih težavah. Starejši zelo neradi priznamo, da težko živimo, še težje pa priznamo revščino. Skrivamo jo, dokler jo lahko. Kljub temu pa smo veseli vsake pomoči in pripravljeni smo jo deliti s tistimi, za katere menimo, da jo potrebujejo. V društvu v Novem mestu smo pred novim letom upokojencem razdelili 185 paketov. Živilom, ki so jih vanje dali v Karitasu, smo dodali še izdelke, ki smo jih nakupili s sredstvi društva. A ko so prostovoljke upokojencem prinesle paket, so predlagali, da bi ga sami vzeli le del, preostanek pa bi razdelili med sosede, za katere so opazili, da prav tako živijo v pomanjkanju.

V zadnji analizi, ki smo jo opravili pred dvema letoma, je kar 36 odstotkov vprašanih upokojencev odgovorilo, da jim dohodek ne zadošča za preživetje skozi mesec. 45 odstotkov si pomoči, če bi morali zanjo kaj odšteti, ne bi moglo privoščiti, 32 odstotkov vprašanih bi jo lahko le delno plačalo. Le 23 odstotkov bi zmoglo obsežnejše plačilo. Takšna socialna slika je res slaba. Le redki so upokojenci, tudi med tistimi, ki se sedaj upokojujejo, ki prejemajo 600 ali 700 evrov pokojnine. Regres dobijo le še socialno najšibkejši. Marsikdo si je med krizo pomagal s prihranki, a po tolikih letih so tudi ti skopneli.

Veliko problemov imamo v društvih zaradi stanovanj in hiš, ki so jih starejši v preteklosti zastavili kot poroki za posojilo svojim otrokom. Ti posojila zaradi izgube dela in zaslužka ne morejo več poravnavati, zaradi česar banke premoženje starejših prodajajo na dražbah. V zadnjih dveh letih so se učinki krize le še stopnjevali. Za mnoge družine je pokojnina edini dohodek, zato ni čudno, da je vse več nasilja in napetosti.

Od leta 2011 smo po Sloveniji zabeležili 233 primerov nasilja. Pogosto je šlo za dve ali tri vrste nasilja skupaj. Prednjačila sta zanemarjanje in verbalno nasilje. Žrtve so bile običajno ženske, stare med 80 in 85 let. Številke za zdaj niso velike. Tudi zato ne, ker prostovoljke včasih ne vedo, ali bi o nasilju poročale ali ne, saj si lahko tako zaprejo vrata k človeku, ki bo morda kmalu potreboval veliko pomoči.

Spomnim se primera s Štajerske, ki me je močno prizadel. Pastorki sta starejšo gospo izselili iz njene lastne hiše v garažo, kjer ni imela možnosti za normalno življenje. Gospa je zbolela in na srečo so jo po enem tednu brez vsega našli naši prostovoljci. Brezčutnosti pastork ne bom nikoli razumela. So pa v društvu pomagali in gospo preselili v dom starejših.

Ko se srečamo z nasiljem, nanj opozorimo center za socialno delo, in če je treba, tudi policijo. Sicer pa morajo upokojenci dovoliti, da njihove podatke posredujemo drugim institucijam. Vsekakor našim prostovoljcem precej zaupajo, morda ne ravno ob prvem obisku, kasneje pa zagotovo. Pred nekaj leti smo sodelovali s fakulteto za socialno delo in študentke so obiskovale starejše v Ljubljani. Zelo težko so prišle do njih, bili so nezaupljivi in jih niso spustili v stanovanje. Še posebej je bilo to težavno v stanovanjskih blokih. A s tistimi, ki so jih uspele obiskati, so stkale prijetne in zaupljive stike.

Večina starejših je v mladosti gradila velike hiše, kjer bi lahko s svojimi družinami živeli tudi njihovi otroci. To so počeli vse popoldneve, ob koncih tedna, med dopustom. Pomagalo jim je bližnje in daljno sorodstvo, sosedje... Medtem se je marsikaj spremenilo. Mladi raje živijo ločeno od svojih staršev, ti pa so na svoje prazne velike hiše še vedno navezani, čeprav jih težko vzdržujejo. V ZDUS v enem od projektov starejšim ponujamo pomoč svetovalca, ki lahko poišče najemnika in pomaga najti druge ustrezne rešitve. Upokojenci ga sicer kdaj kaj vprašajo, za nadaljnje korake pa se odločajo le izjemoma.

Če bi imeli v naši družbi drugačen pogled na starost. Mlajša generacija nam prepogosto da čutiti, da smo starejši predvsem breme. V resnici pa ni tako, saj je tistih, ki potrebujejo tujo pomoč in oskrbo, med 15 in 20 odstotkov, skupaj s tistimi v domski oskrbi. Zmotno je torej govoriti o homogeni skupini starejših. Naši podatki kažejo, da se potreba po pomoči v večjem obsegu pojavi šele pri starosti 79–88 let. Tudi zdravstvena slika starejših se izboljšuje. Veliko je takšnih, ki ne gredo vsak teden k zdravniku, tudi vsak mesec ne.

Slika je najslabša v šaleški regiji in Posavju pa tudi na Gorenjskem in Dolenjskem je veliko potrebe po pomoči. Podatki nas presenečajo, vendar smo ugotovili, da je v omenjenih regijah precej odročnih predelov, gorske kmetije, ki ne omogočajo preživetja. Ljudje so imeli krajše zaposlitve in imajo zato nižje pokojnine. V Pomurju, ki smo ga ves čas imeli za najbolj obubožano območje, veliko ljudi dela čez mejo, kar pomembno vpliva na socialno stanje njihovih družin. Najmanj potreb po pomoči pa smo zaznali v osrednji Sloveniji in na Obali.

Takšnih je veliko. Pomagali smo na primer nekemu našemu uporabniku s hudo zdravstveno težavo in neurejenimi stanovanjskimi razmerami. Uredili smo mu stanovanje in pomagali kupiti celo vodno posteljo, ki močno blaži njegove zdravstvene težave. Sicer pa pri nas preteče veliko solz – sreče in žalosti. Veliko je tudi zahval, saj že drobna pomoč starejšim ogromno pomeni.